O peklu, Scalfariju in še čem

Pekel obstaja. Vatikan je namreč demantiral pisanje dnevnika La Repubblica, ki je v četrtek objavil pogovor v obliki intervjuja med papežem Frančiškom in Eugeniom Scalfarijem. Med klepetom naj bi Jorge Mario Bergoglio dejal, da pekla ni. Vprašanje, kaj se zgodi po smrti, je bila tudi iztočnica pogovora s štandreškim dekanom Karlom Bolčino.
Grešne duše, ki se ne kesajo, ne končajo v peklu, ampak preprosto nehajo obstajati. To naj bi dejal papež. Bi komentirali?
Lahko, čeprav zame drži, kar so sporočili iz Svetega sedeža.
»Sveti oče Frančišek je sprejel ustanovitelja dnevnika Repubblica Scalfarija, z njim pa ni opravil nobenega intervjuja. Besede, pripisane papežu, so sad novinarjeve rekonstrukcije.« A vseeno, obstaja pekel?
Katekizem je zelo jasen. Nikoli ni zanikal pekla. Si pa pekla ne smemo predstavljati kot prostor, ampak kot stanje. Tudi na zemlji. Težko, hudo, sovražno, peklensko življenje je lahko pekel. Tako si ga torej lahko predstavljamo in postavljamo.
Papež naj bi Scalfariju dejal tudi, da se nekateri udeležujejo obredov, niso pa verni s srcem in dušo.
To Cerkev uči že od nekdaj. A še enkrat bi rad ponovil stališče Svetega sedeža, da je ta objavljeni pogovori ničen. Ne glede na to pa seveda drži: si plemenit zaradi osebnosti, ne pa zaradi zunanjosti. Zato Cerkev sprejema tako revnega kot bogatega. In fizično pohabljena ali bolna oseba, ni tudi duševno bolna. Zato ... Zakaj so cerkve polne samo za božič in veliko noč? Zato ker je bolje zakurjeno?

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika