Meščan in kozmopolit, ki je pripadnike meščanstva upodabljal z neprikrito ironijo

»Habemus papam!« je naslov eseja, na katerem sloni nova, zajetna monografija (304 strani) o slikarju Jožefu Tomincu (1790-1866), ki jo je v svoji zbirki knjig na umetnostne teme izdala Fundacija Tržaške hranilnice. Naj pa še zapišemo: »Habemus librum!« Imamo knjigo, kakršne Tominc do danes še ni poznal. Njen avtor je umetnostni zgodovinar in kustos Pokrajinskih muzejev v Gorici Saša Quinzi, ki se danes lahko upravičeno pohvali z delom, ki so ga že drugi pred njim napovedovali, a ga potem niso izpeljali. »Kdor je potegnil nit skozi Tominčevo likovno kariero, je ugotovil, da to ni enostaven avtor, kot je morda sprva mislil,« zna povedati Quinzi, ki se izziva ni ustrašil. Nasprotno. Lotil se ga je z vedoželjnostjo pristnega raziskovalca, ki je v slikarjevem življenju in delu odkrival tudi razsežnosti duha goriško-tržaškega prostora v prvi polovici devetnajstega stoletja. Monografijo, ki je izšla v italijanskem jeziku, a bo odmevala tudi v slovenskih umetnostnih krogih, bodo krstno predstavili danes ob 17.30 v Muzeju Revoltella v Trstu. Prisoten bo avtor, ki je pristal na pogovor za Primorski dnevnik.

Je vaša knjiga najbolj popolna monografija o Jožefu Tomincu?
Doslej edino monografijo o Tomincu je davnega 1952. leta objavil Remigio Marini, leta 1966 je izšel še katalog goriške razstave, ki jo je uredil grof Viljem Coronini, tako da knjiga zapolnjuje dokaj širok časovni razmak. Obenem sem se lahko okoristil bogate slovenske literature, predvsem razstavnih katalogov iz let 1967 in 2002 ter objav Ksenije Rozman, ki se je med redkimi ukvarjala z arhivskimi viri. Gre vsekakor za prvi celosten pregled Tominčevega opusa, saj vsebuje uvodno študijo, katalog pripisanih del, tako slik kot risb, katalog samo dokumentarno izpričanih del in katalog del, ki so bila napačno ali ne povsem prepričljivo pripisana. Končno je še izbor kritičnih besedil in literatura.

Kaj prispeva novega k znanju o slikarju?
Več je novosti, vsekakor bi izpostavil dejstvo, da sem lahko potrdil to, kar sta pred sredino devetnajstega stoletja zapisala prva Tominčeva biografa, goriški Slovenec Štefan Kociančič, predvsem pa Hrvat Ivan Kukuljević Sakcinski. Ta je recimo omenjal, da je Tominc portretiral papeža Pija VII., a podatka ni nihče jemal resno, ker se je za delom izgubila vsakršna sled. Izkazalo pa se je, da gre za miniaturni portret, ki je danes v rimski zasebni zbirki ter je celo podpisan in datiran v leto 1802: gre za prvo ohranjeno Tominčevo sliko, ki je v knjigi tudi prvič predstavljena javnosti. Poleg tega je tu še serija drugih novosti oz. na novo ovrednotenih podatkov. Prvič je predstavljeno delo prvega Tominčevega učitelja, Goričana Karla Kebra, ki je bil doslej iz slikarskega vidika popolnoma neznana osebnost. Manj znano ali sploh neznano je, da se je Tominc ukvarjal z miniaturnimi portreti, da je izdeloval tudi bakroreze, ki jih zaenkrat ni bilo mogoče najti, da sploh ni imel akademske izobrazbe in je v Rimu sledil le enoletnemu tečaju akta, ki je veljal za nekakšno pripravništvo za akademijo.

Kakšen prostor je »obvladoval« in bil v njem priznan avtor?
Umetniško in svetovnonazorsko se je izoblikoval v Rimu, ko je bilo mesto v obdobju neoklasicizma - še zadnjič v svoji večtisočletni zgodovini - vodilni evropski umetnostni center. V večnem mestu je Tominc bival od leta 1809 do leta 1819, nakar se je z ženo, Rimljanko Mario Ricci, vrnil v Gorico. Leto 1821 je prebil v Ljubljani, ki je gostila kongres Svete alianse, od leta 1825 vse do leta 1855 pa je živel v Trstu, ki je bil tedaj v polnem razcvetu. V tem pristaniškem in kozmopolitskem mestu je Tominčevo portretno slikarstvo uspevalo celih trideset let. K uspehu je gotovo botrovala slikarjeva hitrost, manjše portrete je lahko dokončal v enem samem dnevu, pa tudi izjemna natančnost v podajanju fiziognomije. O Tominčevih portretih pogosto trdimo, da so kar fotografski, vendar moramo ta pridevnik razumeti v pravi perspektivi. Kot ugotavlja Nadja Zgonik, je takšno slikarstvo pravzaprav napovedovalo fotografijo in ne obratno.

Hranijo javne institucije in muzeji - v Trstu, Gorici ali drugje - tudi takšne slike, ki jih pripisujejo Tomincu, a po vaši presoji niso delo njegovih rok?
Tominčeve slike hranijo muzeji v Trstu, Gorici, Ljubljani, na Dunaju, Zagrebu, Cetinju, v Grčiji, lani je celo National Gallery of Victoria iz Melbourna v Avstraliji odkupila izjemno zanimiv Tominčev portret moža v turški obleki. Dejstvo je, da je bil Tominčev slog nekakšen vatel, po katerem so se zgledovali tudi drugi slikarji, ki so prišli v mesto. Pred desetimi leti je v strokovni javnosti nastalo pravo presenečenje, ko so ugotovili, da je serijo izjemno kvalitetnih portretov, ki so dotlej veljali za nesporno Tominčeve, podpisal Giovanni Pagliarini iz Ferrare, ki se je povsem prilagodil delom Goričana. Poleg tega je imel Tominc v tržaških letih zasebno slikarsko šolo, v kateri so učenci ravno tako posnemali učiteljev slog. Končno je tu še vprašanje delavnice. Jožefu Tomincu je namreč proti sredini stoletja pomagal sin Avgust, njihovo sodelovanje pa je šlo tako daleč, da je Jožef lastnoročno podpisal oltarne slike, ki jih je Avgust leta 1855 izdelal za cerkev v Gornjem Stolivu v Boki Kotorski.

Zanimivost, ki izhaja iz vaše monografije, je tudi Tominčeva zabavljivost, hudomušnost, ki je očitna v nekaterih slikah. Od kod to slikarju? Sodi v duha njegovega časa?
Mislim, da je to del slikarjevega značaja, ki se je še dodatno okrepil ob čisto poslovnem uspehu. Njegov vnuk Alfredo se spominja, da se je ded leta 1855 vrnil v Gorico ovenčan s slavo in poln denarja. Če se mu je življenje nasmehnilo, je toliko bolj razumljivo, da se je tudi v portretih prikazal z zvrhano mero samoironije in sproščenega humorja.

Tominc je bil slovenskega rodu. Kako se družinske korenine razodevajo v njegovem življenjepisu in delu?
Tako mati kot oče sta bila po rodu Slovenca in sam sem prepričan, da je Tominc obvladal slovenščino. Med portretiranci so namreč številni Slovenci, Hrvati, a tudi Srbi in sam črnogorski vladika Petar Petrović Njegoš. Živel pa je v izrazito kozmopolitskem Trstu, kjer so bili njegovi običajni klienti - poleg Italijanov - Nemci, Grki, Turki, Judje, predvsem pa Angleži, s katerimi se je družil še iz rimskega obdobja. Pripovedujejo, da naj bi v 24 dneh naslikal 24 portretov častnikov neke angleške ladje, ki je bila zasidrana v pristanišču. Zato lahko pričakujemo, da bomo v bodoče nove Tominčeve portrete morali iskati ravno v Angliji.

Od kod vaša predanost temu avtorju? Izberite sliko, ki je po vaši občutljivosti in prepričanju vrhunec njegovega dela.
Zaradi poklica, ki ga opravljam, sodi Tominc v moj delokrog, ponudba za sestavo monografije pa je bila pravo presenečenje in obenem izjemen izziv, ki se je, tako upam, obnesel. Za izkazano zaupanje sem hvaležen predvsem Giuseppeju Pavanellu, ki urejuje knjižno zbirko Fundacije Tržaške hranilnice. Med Tominčevimi slikami prednjačijo gotovo avtoportreti, ohranjenih jih je kar pet, med njimi pa bi še najraje izpostavil osnutek »Avtoportreta s sinovi«: na njem se je Jožef upodobil s sinom Avgustom pred slikarskim platnom, medtem ko je drugi sin Rajmund, glasbenik, pri klavirju v sosednji sobi. Tu opazimo tudi ženski doprsni kip, najbrž portret prerano umrle žene. Tominc se nam kaže kot uglajen pripadnik meščanskega sloja, s katerim se je povsem identificiral, čeprav je predstavnike meščanstva rad upodabljal z neprikrito ironijo.

Igor Devetak


Več novic na www.primorski.eu