Iz Rima z ljubeznijo

Klopa je gnala radovednost, da bi pičil še enega dopisnika iz Rima, ki je slovenskega porekla, in sicer Toneta Hočevarja, priznanega novinarja, ki iz Italije poroča za slovenski časopis Delo. V sproščenem pogovoru nam je novinar povedal, da je v Rimu že šestnajst let, da je trenutno že drugo leto v pokoju in da še vedno sodeluje kot dopisnik za Italijo in Vatikan. Sicer pa je slovenski novinar znan tudi po svoji knjigi Rim: večen in svet, minljiv in posveten. V intervjuju smo se z njim pogovorili o njegovih novinarskih izkušnjah ter o pogledu na italijansko in slovensko stvarnost od njegovega prihoda v Rim do danes.

Kako je biti novinar v Italiji?
Včasih je bilo novinarstvo v Rimu bolj zanimivo, sedaj novinarji zelo pogrešamo Berlusconija in Janeza Pavla II. Ko si sedaj Monti izmišljuje neke ukrepe, od katerih ni nič, ni več tako zanimivo. Vsakič, ko je Berlusconi rekel Dober dan, pa je ustrelil še sedem kozlov zraven. Za novinarje je bilo dogajanje precej bolj pestro, ker si imel vedno kaj pisati.

Ali opažate razlike v novinarskem poklicu med Italijo in Slovenijo?
V Italiji je novinarska zbornica, ki je v Sloveniji ni. Ustanovljena je bila še za časa Mussolinija (čeprav nima nobene veze z njim) in je zelo arhaična, nima veze z današnjim svetom, izpiti za novinarje se delajo na fakulteti. Po drugi strani pa bi bilo v Sloveniji to potrebno, ker bi bil potreben nek nadzor nad novinarji in novinarskim poklicem.

Kako poskušate posredovati novice iz italijanskega sveta slovenskim bralcem?
Italijanska politika je po en strani zelo zanimiva, po drugi pa zelo zapletena. Zato je treba pri poročanju slovenski javnosti precej stvari poenostaviti. Ko sam nekoliko razumeš, kaj se dogaja, moraš tudi drugim to posredovati, da te razumejo, kar pomeni, da jim moraš nekoliko bolj pojasniti to, kar se dogaja.

Kako ocenjujete italijansko situacijo iz političnega, socialnega in ekonomskega vidika? Kaj pa v primerjavi s Slovenijo?
To je težko primerjati. Slovenija je zelo mlada država, Italija pa zelo stara. Če pa gledamo na današnjo situacijo, ni večjih razlik, kriza je mogoče nekoliko hujša kot v Sloveniji. Politiki se v obeh primerih ne znajdejo, gledajo samo nase, vedno obrnejo vse, kot jim je prav. A to se dogaja povsod. Tudi Evropa navidezno plačuje Grčijo, a ta nima nič od tega. Evropa to počne samo zato, da ne bi propadle francoske in nemške banke, ki so pred časom veliko investirale v Grčijo. Zato morajo Grki vračati denar, da ne bi prišlo do propada, toda njihove dolgove plačujejo davkoplačevalci drugih držav. V resnici pa je bila bolj nevarna kriza v Italiji, kot v Grčiji. Italija je velika, močna, v preteklosti je bila bogata država, njeni dolgovi nas zato lahko resnično pokopajo.

Kakšni pa se vam zdijo odnosi med Italijo in Slovenijo? Se je v času vašega bivanja v Rimu kaj spremenilo?
Velikokrat se je veliko spremenilo, a hkrati nič. Najprej je imela Slovenija velike probleme z Italijo, ki ji ni dovolila v Evropsko unijo, nato sta bili državi nekaj časa pobrateni, potem je Berlusconi postavil nove ovire in tako naprej ... V resnici pa je odnos Rima do Slovenije tak, da se ne ve, kje je Slovenija. In to velja tudi za Trst, za zamejstvo sploh. Ko sem se za časa sprejemanja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji pogovarjal z nekim desničarskim politikom, se je v bistvu pokazalo, da kljub vsem kritikam, sploh ni vedel, za kaj gre. V nekem drugem primeru pa je politik napadel Peterleta kot sovjetskega eksponenta … Šele po obisku predsednika Türka v Rimu so se stvari nekoliko premaknile na bolje, sicer pa je še potrebno gojenje medsebojnih stikov.

Se vam zdi, da Slovenija vlaga premalo energij v zunanjo politiko v odnosu do Italije?
Seveda, veliko premalo. V Sloveniji smo prepričani, da morajo vsi poznati Slovenijo in nas sprejemati. Čeprav tudi Italijani vedo malo o Sloveniji. Dejstvo je, da med Italijani in Slovenci še vedno krožijo neki štosi: Za Italijane so Slovenci ščavi, za Slovence pa Italijani Lahi. Kar nekaj časa bo potrebnega, da bomo to premostili.

Na kakšen način bi lahko končno Italijani postali bližji Slovencem in Slovenci Italijanom?
Potreben je čas, na obeh straneh bi se bilo potrebno veliko pogovarjati, ne toliko ustanavljati komisije zgodovinarjev in pisati knjige o zgodovini. Sicer pa bi bilo najbolj učinkovito, če bi Slovenci zmagali na svetovnem prvenstvu v nogometu. Tudi Tina Maze je znana, a bolj tistim, ki jih zanima smučanje. Ali pa mogoče bi pripomoglo tudi to, da bi Edi Reja treniral slovensko nogometno reprezentanco, kar je že tudi sam izrazil, kot svojo željo. Reja je trenutno bolj znan od Montija.


Več novic na www.primorski.eu