Medtem ko je taborišče v Gonarsu z leti postalo splošno znan kraj spomina, malokdo ve, kaj se je dogajalo v Trevisu. Monografijo Di là del muro. Il campo di concentramento di Treviso (1942-43), (Onstran obzidja. Koncentracijsko taborišče v Trevisu. 1942–43) izpod peresa profesorice Francesce Meneghetti, ki je izšla marca letos pri Deželnem inštitutu za zgodovino odporniškega gibanja v Furlaniji Julijski krajini (IRSML FVG), so v petek dopoldne predstavili na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, popoldne pa v knjigarni Minerva v Trstu. Srečanje je v sodelovanju z inštitutom priredilo Društvo slovenskih izobražencev, v imenu katerega je spregovoril Ivo Jevnikar, ki je obenem tudi avtor uvodne besede.
Kot je dejal Alessandro Casellato z beneške univerze, je knjiga zagledala luč po desetletju raziskav, ki sta jih spodbudila zdravnik Cino Boccazzi s prvimi pričevanji iz taborišča in učitelj Ivo Dalla Costa s prvimi raziskavami ter drobnimi publikacijami. Projekt v sklopu VZPI-ANPI je vstopil tudi v šole in seznanil učence s preteklo zgodovino. Tako se je v vojašnico v Trevisu, ki še vedno deluje, s pomočjo knjige prof. Meneghetti, spet vrnil spomin na uničujoče obdobje druge svetovne vojne. Pomembno je ovrednotiti ta zgodovinski spomin, ki se je izgubil zaradi drugih vojnih dogodkov.
Knjiga je izjemna, ker je sad dolgotrajnega dela in raziskovanja, predvsem pa sodelovanja različnih ljudi, društev in ustanov. Avtorica se je lotila pisanja knjige z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo, s katerima ji je uspelo pripraviti takratne taboriščnike do sodelovanja in bolečega spominjanja na prestalo trpljenje. »Knjiga ni navadna pripoved, temveč temeljita študija, osnovana na virih, kot bi morala to početi sodobna historiografija«, je dejal Casellato.
Bolj poglobljen in obenem kritičen je bil poseg Roberta Spazzalija z Deželnega inštituta, ki se je osredotočil na veliko težavo, in sicer kako je skupna zavest brezbrižna do preteklosti. V Italiji se pogosto zgodi, da se pripiše zločin oziroma v tem primeru delovanje koncentracijskega taborišča fašizmu, nihče pa ne pove, da so bili glavni akterji prav italijanski javni uslužbenci v uniformi. Italijanska država je bila že od nekdaj zelo šibka in je zaradi tega izvajala politiko nasilja, saj do zločinov ne pride naključno. Kako je možno, da so vsi, od javnih ustanov in Rdečega križa do bolnišnice in cerkve vedeli, kaj se je dogajalo v taborišču, in se nihče ni zmenil za to?
V dvorani je bila tudi priča taboriščnih grozot, gospod Ivan Gulič. Avtorica knjige je prav na podlagi pričevanj in virov utegnila točno opisati delovanje koncentracijskega taborišča v Trevisu do podrobnosti. V knjigi izvemo osnovne podatke, in sicer o italijanski okupaciji jugoslovanskega ozemlja, ko so v taborišča v Italiji natrpali izgnano prebivalstvo. V Trevisu je med letom 1942 in 1943 umrlo približno dvesto ljudi od lakote, bolezni in prenatrpanosti. Samo otrok je bilo več kot petdeset. Taborišče je bilo od nekdaj znano kot Monigo, ker ga niso hoteli imenovati po glavnem mestu zaradi krutosti, ki so se tam dogajale. Umrljivost je tam bila enaka kot v Gonarsu. Kljub krutosti je za taboriščnike včasih pokukal sončni žarek v obliki pomoči, tako zdravstvene kot psihološke, ki sta jim jo prinašala Milan Lenarčič in Breda Rus. (met)
Več novic na www.primorski.eu