Glasbenik in slikar združena na razstavi in ekranu

Med slikarskim in glasbenim svetom obstajajo zelo trdne vezi, večkrat se zgodi, da so dobri glasbeniki tudi prepričljivi slikarji (in obratno). V zgodovini poznamo kar nekaj takih večplastnih ustvarjalcev, na primer Arnolda Schönbergerja in Vasilija Kandinskega. Torkovo srečanje v tržaški Hiši glasbe pa je skušalo odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče glasbo tudi naslikati.

Priložnost za pogovor je ponudilo odprtje razstave Alba (Zora), na kateri je slikar Boris Zulian predstavil izbor del, za katera je iskal navdih v glasbi Pavleta Merkuja. Oba tržaška ustvarjalca veže večletno prijateljstvo: Merkù je pred približno petnajstimi leti Zulianu podaril modro mapo, v kateri so bili nekateri skladateljevi rokopisi, njegove partiture.

»Vznemirljivo je bilo spoznati, kako Pavle zapisuje glasbo, videti njegove popravke in spremembe, ki jih je vnesel v notni zapis,« je Zulian v pogovoru z Androm Merkujem in Robertom Dedenarom zaupal številnemu občinstvu. Glasbo od nekdaj doživlja kot emocijo, tiste partiture pa so v njem vzbudile tudi veliko radovednost, zato se je odločil, da bo Merkujevi glasbi posvetil cikel svojih slik.

Te bodo do 10. novembra na ogled v Hiši glasbe v Ulici Capitelli (lani si jih je bilo mogoče ogledati tudi v Kraški hiši). Med Zulianovimi slikami in značilnimi živobarvnimi zamahi je tako mogoče ujeti tudi Merkujev portret. Sestavni del razstave pa je tudi manjši cikel Divertimento (Zabava), ki prikazuje Zulianovo poigravanje s partituro Merkujeve skladbe Alba.

Zulianovo temperamentno ustvarjanje je bilo na torkovem odprtju mogoče občudovati tudi na televizijskem ekranu, saj se je v Ricmanjah rojeni ustvarjalec (leta 1944, medtem ko so zavezniki bombardirali bližnje Žavlje, kot piše v njegovem življenjepisu) vanje potopil s snemalno kamero. »Spraševal sem se, kako lahko umetnost doživiš, če se potopiš v barve, če po sliki potuješ s kamero, ne da bi upošteval logike, kaj je zgoraj in kaj spodaj,« je dejal Zulian. Merkujeva ustvarjalnost (skladatelj se večera ni udeležil iz zdravstvenih razlogov) pa je prišla do izraza tudi med nastopom Tommasa Bisiaka, ki je na flavto zaigral njegovo skladbo.

Prijeten pogovor kajpak ni dal končnega odgovora na vprašanje, ali lahko slikamo glasbo. Naša želja je bila predvsem spodbuditi k razmisleku, je dejal Dedenaro, vas povabiti k odkrivanju umetnikov, ki so to skušali udejanjiti. A tudi počastiti 85. rojstni dan Pavleta Merkuja, človeka, ki je dal velik doprinos tržaški in deželni kulturi, in to ne samo na glasbenem področju. (pd)

Več novic na www.primorski.eu