Roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino

Marko Sosič: Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Študentska založba, Knjižna zbirka Beletrina, Ljubljana 2012, str. 345, 27€

Branje tretjega romana Marka Sosiča Ki od daleč prihajaš v mojo bližino vzbuja občutek, da je avtor tematsko sklenil in motivno zaokrožil svoj pripovedni lok, snovno vezan na problematiko obmejnega tržaškega prostora. S prenovljenim položajem romanesknega subjekta in izbiro refleksivne poetične pripovedi pisatelj še vedno vzpostavlja pripovedno razdaljo do nemimetične stvarnosti ter ob opazovanju drugega, drugačnega, odrinjenega in čudaškega oživlja nekatere skupne značilnosti slovenske sodobne pripovedi.

Pripovedno ozadje romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino odpira problem omejene čustvene komunikacije in zastavlja globlja bivanjska vprašanja, ki raziskujejo vrednostno perspektivo do problema individualne etičnosti in angažiranosti v razmerju do sočasne družbene stvarnosti. Moto h knjigi (iz dela Derviš in smrt avtorja Meša Selimoviča) napoveduje, da ima ubeseditev zgodbe spoznavno in preobrazbeno moč, saj je pripovedno izpoved samemu sebi, in torej projekcija avtofikcijske, romaneskno prikrite naracije.

Premik pripovedne perspektive iz romaneskno domače in varne vaške okolice v tržaški urbani prostor izkazuje dejansko pisateljevo avtentično iskanje »mesta« lastnega bivanja. Sosičev urbani roman, prepoznaven v tržaškem kronotopu z opisom »mesta v zalivu«, z intimno zgodbo glavnega junaka, ki se spominja podob iz preteklosti, razširja pripovedni čas v zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Pisateljevo stvarno aktualizacijo, ki izpostavlja nehumano pasivnost evropskega človeka do vojne morije za časa bosanske vojne, dodatno izostruje zrelejša perspektiva odraslega pripovedovalca, ki jo tokrat narekuje družbeni položaj in intelektualni profil protagonista, Ivana Slokarja, profesorja naravoslovja na slovenskem liceju.

Zgodba romana, ki jo pisatelj zgosti na pet dni fikcijskega dogajanja, je vpeta v oris družinske in družbene vsakdanjosti protagonista, hkrati pa je junakovo bivanje usmerjeno v razkrivanje razbolele notranjosti. Idejno ogrodje besedila sestavlja lirizirana pripoved – »svetla in mehka pesem«, ki iz vrzeli spomina in sanj vdira v junakovo budno zavest, in se oglaša v skrivnostnem oniričnem jeziku – »ne razločim besed, iz katerih je stkana«. Pripovedna predstavitev skozi potujitveno perspektivo prvoosebnega pripovedovalca in literarni postopek »mišljenja skozi podobe in sanje« sta najbolj očitni prvini Sosičeve ustvarjalnosti, ki v romanu gradita samosvojo poetiko sugestije.

Notranji vpogled v mišljenje in čustvovanje protagonista pisatelj izpelje preko opisa Ivanovih sorodnikov, prijateljev in kolegov, ki implicitno potrjujejo problematičen odnos do neobčutljive (konvencionalne) miselnosti, ki hlasta po videzu materialnega udobja in socialnega ugleda ter postaja vse bolj brezbrižna za skupno dobro. Pri pripovednem izrisovanju najintimnejših odnosov, sicer ob naracijsko obrobno izdelanih ženskih likih, žene Sonje in uklonljive matere, se nalomi Ivanova osebnost, saj jo načenjajo prekrite intimne moralne rane. Ob glavni osebi je še najbolj izdelana figura očeta, ki življenjsko zaznamuje Ivana z občutkom izvirne krivde. Očetovo nečastno ravnanje do ženinih bosanskih sorodnikov in njegov pretirani vsiljeni jezikovni purizem zapletajo besedilo v kompleksno dialektiko etičnega razpiranja Drugemu.

Pripovedovalčeva perspektiva dinamično vgrajuje v napor junakovega samoizpraševanja številne motivne drobce, ki izstopajo po svoji potencirani ponovljivosti različnih bolečih stanj, socialnih in psiholoških položajev ter razgaljajo pasivne lege bivanja in pristajanja na nelagodno osamo. Gre za mnogoobrazne boleče zgodbe stranskih likov, ki govorijo o zarezah izgubljenega človekovega dostojanstva: duševno razrvanemu Ivanu je v moralno oporo Filip, ki je premagal bivanjsko sramoto lastne bede in klateštva; na ulici ga preseneti Ana, ki si obupano želi odpuščanja za to, da je preživela lagerju; globoko čustveno se ga dotakne kolega, do dna ponižani profesor Horvat, in njegova jezikovno zavrta žena Judit; prizanesljivo se Ivan obrača na gospoda Novaka, ki mu je stiska jezika ukradla samozavest in se zdrsne ob pogledu na zapuščenega prijatelja Oskarja, ki mu igranje na orgle pomaga celiti ljubezensko rano; ali še dobrohotno prisluhne gospe Serra, ki je v primežu čustvene ujetosti zaznamovala že hudo prizadetega sina. V ozadju se oglašajo mnogi pribežniki iz Vzhoda, ki se za kruhom zatekajo v mesto, in vse bolj multietnični Trst, ki ga pisatelj spretno zapisuje v opisu referenčne stvarnosti, z različnimi pripovedni načini približevanja in oddaljevanja, prepletanja in prekrivanja glasov, mešanja jezikov in sporočil v različnih slikovitih podobah. Zaradi razdrobljenosti in nelinearnosti zgodbe se pisateljeva metaforična govorica prekriva z razbiranjem ponavljajočih, simbolnih znamenj, kot sta motiva umivanja umazanih rok in fotografije na časopisu s truploma ob prevrnjenem kolesu (iz dne 13. aprila 1993), kar otipljivo prevrednoti iracionalne elemente junakovih vidnih podob v pisateljev etični nazor.

V sklepnih akordih strukturno odprte romaneskne zgodbe ciganske gosli pospremijo ozaveščanega Ivana na pot k samemu sebi, k »stvarnemu človeku, ki je narejen iz mesa, krvi in srca«. Sosičev pripovedni svet si obeta vero v »drugačno duhovnost, ki prihaja od znotraj, ki nima zveze z vero v Boga, ampak s človeško izkušnjo in bolečino in se prej ali slej vsakogar dotakne, da ga osreči«. Sklep je pisateljeva preroška vizija ali le Ivanov privid svatovske večerje z razžaljenimi in uvid srečne hčerke Biserke, mogoče predstavnice tiste generacije, ki bo znala usvojiti dragoceno izkušnjo prednikov in dokončno pozdraviti travmatično rano kolektivnega spomina …

Sosičeva proza se poslužuje različnih govornih položajev in načela tipizacije kot sredstva karakterizacije, kar kaže na proces literarne socializacije, ki si prizadeva spoznavati, preverjati in sprejemati vrednote družbene skupine, v kateri in o kateri ustvarja. Zmožnost vživljanja v prostor in odprtost do Drugega, ki ju pisatelj sistematično razpira s svojimi drugače čutečimi liki, presega meje besedne fikcionalnosti in se (še posebej z zadnjim romanom in zbirko Iz zemlje in sanj) preliva v širši tok etične literarnosti.

Loredana Umek

Več novic na www.primorski.eu