Odprtje razstave in nagrajevanje udeležencev natečaja

Vedno prijazen in nasmejan. Človek dialoga in sožitja. Tako se spominjamo Maria Magajne, fotografa, pravzaprav mojstra, ki je s svojo fotokamero zabeležil vse, kar se je zabeležiti dalo v polstoletnem obdobju. Ob 5. obletnici njegove smrti so se pri Skladu Bubnič-Magajna v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico ter podpori Primorskega dnevnika odločili za nov poklon njegovi legendarni umetnosti. V Galeriji Narodnega doma so sinoči odprli razstavo njegovih še neobjavljenih fotografij Mario Magajna, fotograf svojega časa.

Da je bil Mario zelo priljubljen, je sinoči dokazala nabito polna dvorana. Prijatelji in znanci so si lahko ogledali dvajset črno-belih posnetkov, ki segajo od leta 1945 do 1954, v Magajnovo mladost. »Pripovedujejo nam čudovite zgodbe, ki nas vodijo v čas, ki ga pozaba počasi razjeda, in nas hkrati silijo k razmišljanju o smislu in upanju, o minljivosti in trajnosti,« je v imenu Sklada uvodoma povedal Dušan Kalc. Da bi v tudi v mladih spodbudili podobno ljubezen do fotografiranja kot umetniško-dokumentarne zvrti, so si pri Skladu zamislili letos fotografski natečaj v spomin na »našega Mariota«. Na povabilo fotografiranja »človekovih sledov v naših krajih« pa sta se žal odzvala le dva ljubitelja fotografije, Irina Tavčar z Opčin in Michele Perrone iz Špetra, ki ju je Sklad nagradil z avtorsko mapo Magajnovih fotografij. »Skromna udeležba pa nas ne odvrača od prepričanja, da je treba s takim delom spodbujanja mladih k pisanju in fotografiranju nadaljevati.«

Iz razstavljanih fotografij veje Magajova lirična duša, saj je strastno opazoval svet okrog sebe in ga v kolikor se je dalo ovekovečil, je povedal odgovorni urednik Primorskega dnevnika Dušan Udovič. Ni ga bilo namreč dogodka, da ga Mario ne bi ujel v svoj objektiv, njegovo bogato zapuščino - 300 tisoč negativov - pa hranijo na Odseku za zgodovino. Pri brskanju med njimi in tikanju novih »fotografskih zgodb« sta članom Sklada pomagala Robi Jakomin in Andrej Furlan.

»Ko sem ga prvič videl, je raztegoval robček na stol, da ga ne bi umazal, ko je potem stopil nanj,« se je Magajne spomnil snemalec Sergio Ferrari, ki je postregel z vrsto hudomušnih anekdot na račun prijaznega Maria, »ki je kot kurat oz. podeželski zdravnik bežal z enega konca na drugi in povsod so ga pričakali kot družinskega člana.« Ferrari je tudi leta 2007 posnel tenkočuten in zanimiv dokumentarec Mario Magajna, fotograf svojega časa v režiji Marka Sosiča, ki so ga na koncu večera tudi predvajali.

Razstava bo na ogled do 30. novembra, in sicer od ponedeljka do petka od 17. do 19. ure, ob torkih in četrtkih pa tudi od 10. do 12. ure. (sas)

Več novic na www.primorski.eu