Izbrala sem temo popevke, ker mi je zares pri srcu

Sentimentalno, všečno, pop, rahlo jazzovsko, prijetno lahkotno: v tem duhu bo zaživela letošnja proslava ob dnevu slovenske kulture, ki bo posvečena 50. obletnici Slovenske popevke. Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij sta zaupala režijo števerjanski ustvarjalki Jasmini Kovic. Izbira ovrednoti potencial in dosežke igralke in režiserke, ki je diplomirala na videmskem Damsu, se je izpopolnjevala na šoli za uprizoritvene umetnosti v Bologni, sodeluje pri radijskih igrah na Radijskem odru in je zaslovela z nastopom v televizijski nanizanki na prvem programu italijanske državne televizije RAI. Jasmin Kovic je v teh dneh uskladila delo na dveh področjih s premiero predstave dramske skupine Sedej in vajami za proslavo, ki bo v petek, 8. februarja, ob 20. uri v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. Ujeli smo jo zato ravno v zakulisju večstranske dejavnosti, da bi odkrili vsaj delček vsebin letošnje proslave.


Kako je prišlo do izbire teme Slovenske popevke? Je res »melodija naših src« tudi v zamejstvu?

To temo sem izbrala, ker mi je res pri srcu. Letos poleti so potekale številne obeležitve 50. obletnice prvega slovenskega festivala Slovenska popevka, ki je bil leta 1962 na Bledu. Na njem so iz leta v leto nastajale nove, odlične pesmi najboljših slovenskih glasbenih ustvarjalcev s čudovitimi besedili, ki so jih prispevali pesniki in literati od Janeza Menarta do Cirila Zlobca, vse do Tržačana Miroslava Košute. Malokdo v zamejstvu ve, da je prav slednji napisal besedilo za znano uspešnico Ura brez kazalcev. Mislim, da vsakdo, tudi na italijanski strani meje, pozna vsaj kako izmed teh pesmi, vsaj nepozabno Poletno noč Mojmirja Sepeta, in si jo še kdaj zapoje pod tušem. Pri nas pa marsikdo ne pozna festivala, ki je bil največji vir teh nepozabnih pesmi.

Kako boš obravnavala to vezno nit?

Vezno nit bom obravnala zelo dokumentarno, hkrati pa bomo podatke podajali v zabavnem in mladostniškem slogu. Če bi kdo prebral besedilo prestave brez didaskalij in režiskih pripisov, bi si res težko predstavljal, da je ta mozaik material za gledališki tekst. Režija pa bo čarobno povezala dogajanje in gledalce za eno uro popeljala v razburkana šestdeseta leta. Kljub skromnemu budžetu, ki ga imamo na razpolago, bomo skušali ohraniti dve glavni prvini slovenske popevke: kvaliteto, po kateri se je ta glasbena zvrst razlikovala že v bivši Jugoslaviji in seveda zabavno plat, ki ji je bila prvi in glavni cilj.

Kdo bo sodeloval in kako se bodo posamezni elementi proslave prepletali?

Sodelovalo bo pet igralcev iz goriške in tržaške pokrajine. Žal je igralka iz videmske pokrajine zadnji trenutek odpovedala zaradi gripe, drugače bi bili z nami predstavniki vseh pokrajin, v katerih živijo Slovenci v Italiji. Pele bodo gojenke Glasbene matice ter njihova mentorica Andrejka Možina, ki je skupaj z maestrom Aleksandrom Vodopivcem poskrbela za glasbene aranžmaje in bo tudi spremljala glasbeno dogajanje z violončelom, s sodelovanjem pianista Aleša Ogrina. Publiki se bo predstavila tudi vokalna skupina Bodeča neža pod vodstvom Mirka Ferlana. Koreografije pa je podpisala nekdanja slovenska plesna prvakinja Monika Zajšek.

Bomo gledali proslavo, predstavo ...ali festival?

Mislim, da bomo gledali kratek in koncentriran biserček dogajanj, anekdot, glasbenih in socialnih vplivov na to glasbeno zvrst, ki je vzklila iz generacije mladih, rojenih v povojnem obdobju. Ti so znali z veliko glasbeno in interpretacijsko kakovostjo izstopati iz povprečja jugoslovanskih festivalov, a se zaradi jezikovnih razlik večkrat niso uspeli uveljaviti na širšem teritoriju. Upam, da bo ta mali poklon slovenski pesmi in besedi nasploh vreden pomembnega naslova, ki ga nosi.

Katere so po tvojem mnenju lastnosti in šibkosti te tradicionalne prireditve Slovencev v Italiji?

Mnogi so se včasih pritoževali, da so v preteklosti nekateri slabo investirali denar, ki je bil namenjen tej prireditvi. Kdor ne dela v gledališkem sektorju, si ne more predstavljati, koliko denarja gre samo za ogrevanje tako velikih prostorov, elektriko, kaj šele, če naročiš nove avtorske skladbe ... Druga šibkost je lahko ta, da se ponavljaš in da publiki ne pokažeš nič novega. Slovenski kulturni praznik bi se moral skupaj z družbenimi spremembami razvijati in vsakič znova pokazati najboljše sadove časa, v katerem živimo.

Proslava bo letos »nizko proračunska«; za umetnika se šibka točka morda spremeni v izziv ...

Vsaka predstava je zame poseben izziv, ta pa še toliko bolj, ker je budget letošnje proslave res zelo skromen in ker je tudi časa izredno malo. Imam srečo, da so izvajalci zelo profesionalni in odgovorni, zato naj gre vsem moja največja zahvala. Važno je imeti ob sebi sposobne in pozitivno usmerjene ljudi, sveže ideje, hkrati pa je treba v uspeh projekta resno verjeti. Mi smo dokazali, da še verujemo v možnost dobro oblikovanega skupnega praznika slovenske kulture.

Večkrat si izjavila, da te zanima bolj obrtniško delo v zakulisju kot lesk, ki ga večina mladih ljudi vidi na primer v televizijski ali filmski karieri, ki je nisi kljub priložnostim zasledovala. To zveni v protislovju z najbolj uveljavljenimi trendi ...

Delo v zaodrju mi daje veliko zadoščenja, od snovanja samih začetnih idej pri mizi do dela z igralci. Veliko ljudi se poteguje za blesk pod reflektorji, zakaj bi se še jaz, ko sem že jasno dognala, kje se najbolje počutim in me tisto adrenalisko vzdušje prav nič ne mika.

Rossana Paliaga

Več novic na www.primorski.eu