Razmislek o tem, kar imamo

Govornica na petkovi osrednji proslavi dneva slovenske kulture v Gorici je bila novinarka Erika Jazbar, ki je pred 17 leti kot predstavnica mladih imela enako vlogo, ko je, kot je sama dejala, spregovorila o optimizmu, ki je za vsako skupnost potreben, da zadiha s polnimi pljuči in se zazre v prihodnost: »Optimizem sem kljub kančku cinizma, realizma in manj naivnega gledanja na svet, ki ti pljusknejo na dušo z leti, še vedno ohranila. Tokratni - imenujmo ga - zavestnejši optimizem izhaja iz ugotovitve, da sem v štirih desetletjih in v različnih življenjskih obdobjih vedno našla v naši organizirani skupnosti društvo, sredino, ustanovo ali hram, v katerih bi se prepoznala in v njih delovala. Vez se ni nikoli pretrgala. Še danes, ko sem mati dveh osnovnošolcev, najdem prostora tako za svoja zanimanja kot za izvenšolske dejavnosti svojih otrok,« je uvodoma dejala Jazbarjeva, ki je prisotnim ponudila razmislek o tem, kar imamo in zaradi česar smo na nek način privilegirani, ker smo v desetletjih »znali in hoteli ohraniti substrat razvejanega in organiziranega družbenega tkiva, ki so ga drugi, tudi v naši neposredni bližini, izgubili ali ga izgubljajo.«

To so sončne plati, obstajajo pa tudi senčne, kot je prav gotovo krč javnih prispevkov, ki postavlja pod vprašaj neokrnjeno delovanje naših poklicnih ustanov: »Mislim, da je vsem jasno, kaj pomenijo za neko skupnost šole, mediji, raziskovalna dejavnost, založbe, arhivi, knjižnice in poklicna kultura. Brez te strukture se kvalitetna stopnja našega jedra osiromaši, nobena pa še tako hvalevredna iniciativa na prostovoljni ravni je ne more nadomestiti. Prostovoljno delovanje namreč ne premore kontinuiranega servisiranja tovrstnih podvigov, kar skupnost, kakršna je zaenkrat naša, potrebuje,« je prepričana govornica, ki pa ne podcenjuje prostovoljnega dela. Na nejasen položaj in prihodnost poklicnih ustanov pa manjšinska politika, od Rima do Trsta, ne more učinkovito odgovoriti, za kar je več razlogov, med katere spadajo tudi različne izbire v preteklosti, ki še danes pogojujejo enotno, jasno in kleno nastopanje, je prepričana Jazbarjeva, za katero je malodušje vezano na »občutek, da je tako stanje tudi rezultat pomanjkanja jasnih stališč pri odnosu do institucij in oblasti v obeh državah. Do sinergij med našimi ustanovami je namreč že prišlo, kjer je bilo to možno, dobršen del skupnosti dojema združevanje kot ukinjanje večdesetletnih dejavnosti, ki nosijo svoje specifike, za katere ne bi bilo več mesta in posluha, kar je povsem legitimen občutek. Pritiski s strani Slovenije v smeri združevanja, kakršne smo beležili v prejšnjih letih, pa so se pomirili.«

Trajno rešitev lahko prinese institucionalno-politična raven, ki pa je, je opozorila govornica, le delno v našem dometu in do katere ne bo prišlo tako kmalu: »Pomembno je, da medtem uberemo vse razpoložljive poti, da se slika nekoliko omili, od razpisov in projektov do širšega sodelovanja z deželnimi in osrednje slovenskimi sredinami. Že vrsto desetletij gojimo odnose s čezmejnim prostorom od Posočja do Nove Gorice in južne Primorske, v večji meri pa bi se morali oplajati z Ljubljano. In tudi v prestolnici iskati skupnih načrtov, ustanove, inštitute in strokovne sredine. Med njimi, če ga poiščemo, bomo našli sogovornika, ki čuti z našim prostorom in mu ni vseeno, da usahnemo. Če bomo do teh sogovornikov propozitivni, se bomo do njih obrnili z idejami in ne le z zahtevo po višanju dotacij, bodo tudi odnosi drugačni,« je prepričana Jazbarjeva, za katero »Ljubljana ni le središče, od koder prihajajo finančni prispevki, temveč tudi strokovna pomoč, profilirano osebje z velikim znanjem, prvovrstna raziskovalna središča, inštituti, arhivi, mediji, razumniki in izobraženci, cerkevni dostojanstveniki, založbe, kulturni hrami, športniki ... naštevanje lahko gre v nedogled.
Izkoristimo privilegij, ki je dan številčno in geografsko manjšemu narodu, odprimo naš prostor, ponudimo prvine naše tudi sredozemske duše, melodijo našega jezika, okno na Mediteran. Lahko ponovno postanemo tista pljuča, o katerih je pred stoletjem pri nas govoril Cankar, ko je navajal besede ljubljanskega župana Ivana Tavčarja. In kar že dolgo nismo več,« je dejala govornica.

Erika Jazbar je v svojem govoru poudarila tudi pomen drugačnih pristopov in kako ima vsak pravico do delčka absolutne resnice, ki je v celoti ne nosi nobeden v žepu: »Tudi naš mikrokozmos je sestavljanka, vsaka kocka ima svoje dostojanstvo. Zato delajo prav tisti, ki svoja prizadevanja prvenstveno ulagajo v odnose z večinskim narodom, tudi s sredinami, ki so bile do včeraj tabù ter govorijo o večplastni identiteti. Ravno tako prav delajo tisti, ki prvenstveno gojijo slovensko zavedno jedro in ne parafrazirajo pojmov, kakršni so identiteta, matica, narodnost, temveč zanje uporabljajo še vedno direktna poimenovanja,« je dejala govornica, za katero tudi prvi pristop avtomatično ne izključuje prvin drugega, pri čemer bi bilo lepo, če bi se med sabo bolj spoštovali in cenili: »Medsebojno spoštovanje je prvi prepotreben korak pri iskanju enotnega pristopa glede glavnih vprašanj. Spoštovanje pa ne izkazuješ s prijaznimi komunikeji in osladnimi pismi uredništvu, ko nazivaš sogovornika s “prijateljem”, temveč z dejanji, korektnim poročanjem in neposrednim soočanjem.«

Govornica se je zaustavila tudi pri vprašanju mladih in pri tem dejala, da so v naših organizacijah »vrata povsod odprta tistim, ki prihajajo z idejami in so pripravljeni prijeti za delo. Kvalitetno delo za skupnost je zame tisto, ki jamči kontinuiteto. Brez kontinuitete ni življenja in brez življenja ostajajo tudi superiorne vsebine le kaplja črnila na papirju ali zvok, ki se izgubi v etru.«

»Odgovorila pa bi vam, da mladi so. Jih ne boste srečali na okroglih mizah o volilnem zakonu ali na deželnih svetih strank ali krovnih organizacij, celo morje pa jih deluje v športu, okoli pustnih povork, zagledali jih boste na shodih proti uplinjevalniku ali hitri železnici, veliko je pevskih zborov z mladimi pevci, da ne govorimo o dramskih družinah, planincih, likovnikih in še bi lahko naštevala,« je dejala Jazbarjeva, ki je na koncu spregovorila tudi o jeziku, »najpomembnejšem elementu, ki opredeljuje našo skupnost. In o tem, kako mi nivo znanja slovenskega jezika ni drugorazredna tema. Spadam med tiste starše, ki šolo in druge dejavnosti izbirajo tudi na podlagi nivoja pogovornega jezika v razredu ali v skupini. Pa če mi bodo jezikoslovci, sociologi ali psihologi dali prav ali ne. Stroko običajno jemljem cum grano salis, saj jo nenazadnje ustvarjajo ljudje, ki so vpeti v različne kontekste.«

»Na jeziku pademo ali se razvijemo, brez znanja slovenskega jezika je naša skupnost nekaj drugačnega. Jezik in identiteta sta tesno povezana in odvisna eden od drugega. To vam bodo potrdili tudi tisti, ki delujejo v zdomstvu in iščejo vse poti, da bi se dogajanje v skupnosti ohranjalo v slovenskem jeziku. Saj brez jezika vodi le pot navzdol, vam bodo povedali. In če v to ohranjanje vlagajo toliko truda s sobotnimi šolami Slovenci, ki že več generacij živijo in so rojeni na drugih celinah - nekaterim najodličnejšim med najodličnejšimi se je sinoči tudi uradno poklonil slovenski narod -, toliko bolj bi se morali temu posvetiti tu pri nas, ko pa živimo le lučaj od Ljubljane in lahko gojimo živ slovenski jezik takorekoč doma. Jezika ne asimiliraš v šoli, temveč moraš do njega imeti zavesten odnos, ga bogatiti z branjem in poslušanjem, z vsakodnevnim življenjem z njim in torej v skupnosti, ki ga obvlada. Sicer bo papirnat in umetno zgrajen. Gre za čisto osebni odnos, ki je po svoje tudi del zavedanja o sebi,« je poudarila govornica, ki je opozorila tudi na pomen kakovosti: »Kvalitetni pristop se začne pri posamezniku, kvaliteta je tista, ki nam jamči prihodnost, zaradi kvalitete bomo še najprej ali še bolj privlačni za bližnjega, ki sega tja do srednjeevropskega prostora.«

»Kvaliteta trka na našo prihodnost, doslej nam je bila dana, tudi ker smo več desetletij živeli nekje vmes in so o naših izbirah odločali zunanji dejavniki. Tokrat se moramo spraviti sami na noge in premisliti svojo vlogo. V zadnjem času pa sedimo kot kup nesreče v kotu, daleč od vrat,« je dejala Jazbarjeva, ki pa, kot že rečeno, ostaja optimistka, saj verjame, da smo kot skupnost zmožni se spraviti sami na noge: »Nekoliko se moramo otresti današnjih praks, ko vsak zase misli, da je pametnejši od drugega ali da nosi absolutno resnico v žepu, premagati nelagodje, nato sprenevedanje, polovične resnice in bolestno pozornost do detajlov. Zbistrimo si misli in pridimo z njimi na plan, sinteza bo mogoče težja, vendar drugače ne gre,« je dejala Erika Jazbar, ki je svoj govor zaključila z verzi pesnika Franceta Balantiča.

Več novic na www.primorski.eu