V italijanščini čebljajoči otroci so naenkrat zapeli Kekčevo pesem ...

Na Krminskem se na večstopenjskih šolah z italijanskim učnim jezikom zaključuje obsežen izobraževalni projekt. Namenjen je spoznavanju slovenske kulturne, zemljepisne, jezikovne, etnografske in drugačne stvarnosti. Ciljna publika so učenke in učenci vrtcev ter osnovnih šol v Krminu, Koprivnem, Moraru in Bračanu. Pridružili so se prvi razredi nižje srednje šole v Krminu.

Izhodišče projekta je treba iskati v lanskem preverjanju na navedenih šolah o poznavanju večjezičnega prostora, v katerem šolska populacija vključno s starši prebiva. Izkazalo se je, da o Slovencih ne vedo prav veliko. Vodstvo šole, z novo ravnateljico na čelu, se je odločilo, da tolikšno nevednost zapolni z obširno potezo. Projekt z naslovom (v prevodu) »Nekoč je bila meja« so predložili deželni upravi FJK hkrati s podobno pobudo glede furlanskih stvarnost. Po odobritvi sredstev je večstopenjski šolski sistem zaradi osveščanja učnega osebja najprej povabil izvedence, ki so opravili tri obsežna predavanja: Igor Devetak je govoril o slovenskih sredstvih obveščanja v Italiji, Saša Quinzi je seznanil poslušalce s primorsko likovno ustvarjalnostjo, Tatjana Rojc pa je govorila o našem slovstvu.

Za vsesplošno ponudbo učencem in učenkam so ravnateljici svetovali, naj me poišče in se pogovori, kako bi projekt izpeljali. Pustila mi je polno svobodo načrtovanja s priporočilom, da morajo vsebine potekali posameznim starostim primerno, in opozorilom, da ne gre za jezikovne tečaje, temveč za spoznavanje slovenske stvarnosti na področju pripovedk, petja, izštevank, ljudskih navad - zlasti velikonočnih, etnografskih posebnosti, teritorija, poimenovanja krajev... Pravzaprav ni naštela vsega tega, a zasnova, ki je bila teden dni kasneje sredi decembra sprejeta, je obsegala vse navedene postavke. Dodatno se je celodnevna osnovna šola - deluje namreč tudi takšna z navadnim urnikom - že prej povsem neodvisno odločila, da gre na zaključni izlet z vlakom na Bled.

In se je začelo. Potrebno je bilo zbrati ekipo verodostojnih izvedencev za navedena področja, jih prepričati in uskladiti posege. Imen je bilo kar nekaj na razpolago, manj pa so nekateri razpolagali s časom ob določenih urah dneva, saj je bila celotna dejavnost vključena v redni šolski urnik. Kdor pozna prepletanja predmetnikov in drugih pobud, ki potekajo na osnovnih šolah, kamor silijo številna združenja, javne uprave, prostovoljna društva itd., ve, da zadeve niso enostavne. Kljub vsemu bo nastavljeni načrt uresničen vsaj 80-odstotno. Manjkajoče odstotke gre pripisati neizkušenosti nekaterih učnih moči, kajti niso vsi oziroma vse navajene dela z malčki v otroških vrtcih. Težava je bila tudi v tem, da je ta projekt stekel šele januarja letos, razpoložljive kadre pa »si prisvojijo« razne vzgojne strukture navadno že septembra ob začetku šolskega leta.

Prof. Hijacint Iussa je sledil izdelavi risb o gorskem svetu in o slovenskih pustnih maskah, Martina Šolc je v osnovni šoli pripovedovala pravljice in v vrtcih predstavila velikonočne pirhe, Marina Cernetig je na izrecno željo pripovedovala in prikazala beneške Krivapete, Sara Bembi je za posredovanje slovenskih pesmi uporabila flavto in z njo celi razredi, Viljena Devetak je med šolske klopi prinesla aparaturo za slikovni prikaz značilnih slovenskih pustnih mask in šem, z Bojanom Makucem sva tri razrede - po razlagah pred šolsko tablo - sprejela v Pevmskem parku na privezu in prikazala tehniko vstopanja, izstopanja in veslanja v hitrih kajakih. Ti razredi so izrecno želeli doživeti Sočo v slovenskem vzdušju, poimenovanju plovil, tokov in rečnih naprav. Dodatno so nato obiskali Gorico, zlasti nekaj točk, kjer izstopa javna večjezičnost (Puntarska plošča na Travniku, Katoliška knjigarna, trg pred Severno postajo, Gregorčičev kip v Ljudskem vrtu, KB center).

Z učiteljicami in učitelji smo se dogovorili, da dejavnosti sicer ne sodijo v okvir jezikovnih tečajev, da pa za vsako dejavnost, za petje mnogo več, morajo učenci in učenke poznati in si zapomniti vsaj ducat slovenskih besed. Poglavje zase predstavlja sklop okrog petdesetih besed, ki so jih vsi oddelki v petih vrtcih in štirje prvi in drugi razredi osnovne šole vsrkali vase in jih glasno ponavljali v pogojih gibalnih dejavnosti.
Vreme je bilo prizanesljivo med celodnevnim izletom na Bled. Dvakrat je sicer pokapljalo, a v mejah normalnosti. Sto dvajset otrok in dvajset spremljevalk je z Blejskega gradu dojelo delček Gorenjske, vožnja z vlakom po Soški dolini in Baški grapi je dodatno prispevala zaokroženemu formalnemu zaključku skoraj vseh delovnih izkušenj (razen pustnih mask in pirhov). Drugi potniki so se čudili, kako so v italijanščini čebljajoči otroci naenkrat zapeli Kekčevo pesem...

Vsak projekt ima po uradnem zaključku še podaljške; slednji se bodo razpotegnili do konca šolskega leta v vrtcih. Oglašajo se spodbude in želje, da bi v pozni jeseni nadaljevali s takšno ali spremenjeno izkušnjo. Vse je odvisno od zadostnih sredstev. Letošnja ekipa je pripravljena na prihodnje izzive.

V torek je vzporedno in neodvisno od opisanega projekta potekalo predvajanje dokumentarnega filma o delu, ki je bilo opravljeno na krminski nižji srednji šoli s podobno vsebino. Za tretje razrede so to zimo priredili štiri srečanja, ki jih je vodila Tatjana Rojc. V veliki osrednji predavalnici šole Pascoli so dijakinje in dijaki poslušali strnjeno informacijo o Slovencih, slovenskem slovstvu, jeziku, zgodovini... Šli so tudi na dva izleta, in sicer v Štivan in Repentabor, srečali so se z Miroslavom Košuto in Jurijem Paljkom. Povsod so se soočili s slovensko prisotnostjo, zgodovinskimi dogajanji in tudi podrobnostmi, ki jih po ekranizaciji ne bodo več mogli pozabiti.

Aldo Rupel

Več novic na www.primorski.eu