Razkol je globoko zarezal v slovensko levico v Italiji

Politični spor med Titom in Stalinom v prvem povojnem času je v našem prostoru zapustil občuten razkol v levičarskem taboru. Pisalo se je leto 1948, ko je informbiro s posebno resolucijo izključil KPJ iz svojih vrst. Stalinova obsodba je temeljila na vedno bolj občutnih težnjah po neodvisnosti delovanja jugoslovanskih komunistov in obtožbe njihovega oddaljevanja od marksističnih ter leninističnih načel.
Odločitev je iz dneva v dan sprožila začetek dramatičnega obdobja med prebivalci takratnega Svobodnega tržaškega ozemlja. Med vsemi pa je razkol občutila predvsem slovenska narodna skupnost cone A, v kateri je prišlo do skrajnih posledic, sovraštev in nasilja.
Da je obdobje kominforma pri nas še vedno občuteno, dokazuje tudi četrtkova polna mala dvorana openskega Prosvetnega dvoma, kjer sta knjižnica Pinko Tomažič in tovariši ter Krožek za narodna vprašanja Virgil Šček priredila predstavitev študije Mariborčanke Nine Lončar z naslovom Kominform in tržaški Slovenci. Knjiga je nastala leta 2003 kot diplomsko delo avtorice na Oddelku za zgodovino Univerze v Mariboru pod mentorstvom prof. Jeri Vodušek Starič in somentorstvom prof. Jožeta Pirjevca.
Ravno Pirjevec je občinstvu prikazal tudi pomen dveh takratnih emblematičnih likov, ki sta si delila podporo komunističnih privržencev. To sta bila Branko Babič in revolucionar Vittorio Vidali. Slednji se je v Trst vrnil iz Mehike takoj po uveljavitvi pariške mirovne pogodbe in sodeloval pri ustanovitvi KP Svobodnega tržaškega ozemlja. Takoj je stopil v spor z Babičem, ki je naposled prevzel vodstvo titovcev. Politična delitev je višek dosegla v času demokratičnih volitev v coni A leta 1949, ko se je napetost dodatno podkrepila, je še dejal zgodovinar.
Na večeru, ki ga je moderiral Ivo Jevnikar, sta spregovorila še Rafko Dolhar in Stojan Spetič. Odstoten je bil Drago Štoka, ki pa je v posredovanem spisu predstavil takratni velik razkol na rojstnem Kontovelu in vlogo vidnega domačina Franca Štoke, ki je bil po prihodu Italije prisiljen v izgnanstvo.
Spetič je poleg otroških anekdot iz tistega obdobja skušal utemeljiti razloge, ki so Slovence silili v izbiro Vidalijeve ali Babičeve opcije. Ti so se naslanjali predvsem na prepričanje, da Trst ne bo nikoli več slovenski in hkrati tudi jugoslovanski, tega pa naj bi se najprej zavedal delavski razred. Pri upadu vpisov v slovenske šole pa je nekdanji senator menil, da sta bila ob politični pripadnosti bistvenega pomena tudi strah in razočaranje, ki sta domovala v manj zavednih okoljih. Za Dolharja pa je končna prevlada Vidalijeve KPSTO bila sad predvsem markantne osebnosti njenega voditelja, ki v taboru jugoslovanskih komunističnih privržencev, kljub Babiču, ni imela ustreznih protifigur.
Okrogla miza se je nadaljevala v znamenju vsebin arhivov, ki so po mnenju udeležencev debate pomanjkljivi. Avtorica je priznala, da je v Trstu s težavo prišla do gradiva v italijanskem državnem arhivu. Veliko virov je črpala iz arhivov Republike Slovenije in zgodovinskega odseka NŠK, kjer je tudi našla veliko slikovnega gradiva. Obdobje je zelo dobro dokumentiral Mario Magajna, čigar številne fotografije bogatijo delo prof. Lončarjeve.
Pričevanju gostov je sledila še zanimiva razprava, kjer se je izkazala prizadetost takratnih mladih generacij. Marsikdo se je grenko spominjal vaških sporov in tekmovanju med kominformisti in titovci na prosvetnem ter šolskem področju. Slišati je bilo, da je bila takratna delitev veliki jok, ki je kljub zbližanju in razumevanju gotovo zapustil neizbrisan madež v polpretekli zgodovini Slovencev v Italiji.
(mar)

Več novic na www.primorski.eu