50 uspešnih let agencije Aurora

Na vratih potovalne agencije Aurora v Ulici Milano kraljuje veliki rumen napis 50: ravno toliko je namreč svečk, ki jih bo na svoji torti neutrudnega delovanja jutri ugasnila agencija, ki je v Trstu sinonim za slovenski turizem. Gospa Divna Čuk jo vodi že 15 let, odkar ji je vajeti prepustil Egon Kraus. »Potovalna agencija je v Trstu obstajala že od prvih povojnih let. Ustanovila sta jo Vladimir Perše’ in Josip Štolfa, 1. avgusta 1963 pa jo je odkupil Egon Kraus in jo v gospodarsko zbornico vpisal 29. avgusta istega leta,« nam je včeraj povedala Čukova, ki je svojo kariero v agenciji začela leta 1973 kot knjigovodja.
Od vizumov do skupinskih potovanj
Spomin ji je segel v prva leta delovanja, ko je bilo poslovanje seveda precej različno od današnjega: turističnih rezervacij je bilo le nekaj, nekoliko bolj razvita je bila prodaja železniških ali pomorskih kart, v glavnem pa so se ukvarjali s pridobitvijo potnih listov, prepustnic in vizumov. »Ko so leta 1966 ukinili vizume za Jugoslavijo, se je morala agencija soočiti s prvo krizo in odpustiti enega od dveh zaposlenih. Podobno se je pripetilo tudi leta 1978, ko smo se poslovili od spet druge uslužbenke, od takrat pa se je njihovo število le večalo. Sicer vse do letos, ko smo zaradi krize morali žal spet odsloviti uslužbenca in nas je ostalo enajst.«
Kriza iz leta 1966 je narekovala temeljite spremembe. Takrat se je začelo povpraševanje po organiziranih izletih, predvsem v vzhodne države, kamor si sam težko prišel, pri Aurori pa je bil ta prostor skorajda domač, tako da so se lotili urejanja skupinskih vizumov in potnih listov za Madžarsko ali Sovjetsko zvezo na primer. Dejavnost se je hitro razširila in vse več je bilo tudi rezervacij za potovanja v Jugoslavijo, ki jih druge agencije niso ponujale. »V Trstu so takrat delovale tri velike agencije: Paterniti je skrbela za kongrese, Cividin za velika potovanja, mi pa smo bili poznani ... za vzhod.«
Od Primorskega dnevnika do Pekinga
Leta 1960 je Kraus, ki je bil takrat novinar na Primorskem dnevniku, priredil prvi izlet za uslužbence in njihove družine na Plitviška jezera, leto pozneje so jo mahnili v Split, na Hvar, v Zadar in Benetke. Po enem letu mirovanja, pa se ti izleti neprekinjeno nadaljujejo še danes, ko se jih udeležujejo naročniki in bralci.
»Dejavnost se je v 80-ih letih izredno razvila. Leta 1980 smo celo poskrbeli za prvi let iz Evrope v Peking iz Beograda z družbo Jat,« se spominja Čukova, ki meni, da so bila to prekrasna leta, ko se je potovalo daleč manj individualno, pač pa predvsem skupinsko in večkrat s čarterskimi poleti.
Različni mentaliteta in potrebe
Če se ozre v preteklost, direktorica Čukova najprej ugotovi, da so se spremenili predvsem mentaliteta in potrebe ljudi. »Nekoč so ljudje potovali, ker so želeli spoznati nove kraje, drugačne od domačih. Sedaj pa potujejo, ker je to modna muha, ker so bili prijatelji morda tudi tam. Največkrat pa se sploh ne poglobijo v destinacijo: ne zamislijo se nad tem, kar doživljajo in vidijo. Vse je veliko bolj površno danes.« Gospa Divna se tudi spominja, kako je bilo nekoč pomembno strankam ponuditi knjigo-vodiča ob večjih potovanjih, da so se lahko nanje primerno pripravili. Danes jih tovrstni vodič celo preseneti, češ, koliko bodo morali prebrati pred odhodom. »Kaže, da se je njihov čas izpel in tistih nekaj splošnih informacij z interneta je potnikom danes čisto dovolj.«