Spomin na velikega borca za pravice slovenskega naroda

»Trdno verujem, kar me je mati učila. Ljubil sem svoj narod. Nisem iskal časti, ne denarja, ampak le srečo našega naroda. Nikdar ga nisem goljufal ali lažno obljubljal. Boril sem se za pravice primorskega naroda od leta 1917 do 1943.«

V soboto, 7. decembra, ob 18.uri, so se vaščani in mnogi drugi, ki so se zbrali v Kulturnem domu v Lokvi, spomnili slovenskega duhovnika, krščanskega socialca ter političnega in kulturnega delavca Virgila Ščeka. Bil je velik buditelj slovenskega naroda, borec za svoj jezik in domovino. Na sobotni večer je bil v polni dvorani v vasi, kjer nas je pred 65 leti zapustil, prisoten s svojo besedo tudi on sam. Zvočni posnetek Ščekovega pričevanja se je prepletal s pripovedjo o dogodkih, anekdotah in prav posebnih trenutkih na njegovi pestri življenjski poti, ki ga je potegnila v vihar ob začetku prve svetovne vojne. Že mladega so ga zaznamovali nasilna italijanizacija vsega slovenskega, požig tržaškega Narodnega doma, predvsem pa preganjanje slovenske duhovščine. Oporna točka pri njegovem delovanju mu je bila globoka navezanost na mater. »Materino srce je gorelo od ljubezni do slovenskega naroda.« V težkem zgodovinskem trenutku pa mu je bila vseskozi vodilo njegova neizmerna ljubezen do slovenstva. Duhovniški poklic je bil zanj stan, ki mora za narod največ narediti. »Če bi bil podjetnik v Milanu, kaj bi bilo to za narod?«

Njegovo zanimanje in spodbujanje slovenstva sta segala tudi do Benečije, kjer se je pravzaprav prvič resneje zavzel zanj. Tam je kot gimnazijec spoznal Ivana Trinka in razmere, v katerih so živeli Slovenci v Benečiji. Tako je organiziral veliko zbiralno akcijo slovenskih molitvenikov, knjig in znamk zanje.To je bil njegov prvi korak proti širokemu obzorju zavednega boja za svoj narod, kateremu je šel naproti.

Nanj se lahko spominjamo iz skorajda neštetih razlogov: od ustanovitve Zbora svečenikov sv. Pavla, Prosvetne zveze, ilegalnega izdajanja slovenskih knjig in revij, pobudnika ustanovitve Goriške Mohorjeve družbe in Katoliške tiskarne, društvenega delovanja, ilegane slovenske Sedejeve šole, do njegovega političnega delovanja v rimskem parlamentu in njegovega upora Cerkvi, ko se je postavila na fašistično stran ... Bil pa je tudi urednik, časnikar in pisatelj. Imel je tesen stik z Ivanom Cankarjem, o čemer priča med drugim njegovo veliko zanimanje za slovenski jezik.

»Bil je nesprejemljiv bodisi za Nemce, kot za partizane, ker je hotel čisto podobo sebe in tega, kar je bil. Bil je zvest Cerkvi in partizanstvu in proti temu, da moraš biti na eni ali drugi strani«, je na posnetku povedal Ciril Zlobec, ki je obiskoval njegovo ilegalno šolo. Leta 1921 je kandidiral na listi Jugoslovanske narodne stranke in bil izvoljen kot poslanec v rimski parlament. Po nekaj letih dela za narod in pravice je nadaljeval z duhovniškim poklicem.

Začetki njegovega duhovištva segajo v Trst, kjer je bil sprva kaplan pri Sv.Ivanu. Njegov pečat nosi tudi vas Avber, kjer je bil kasneje župnijski upravitelj in kulturni delavec. Od tam se je moral, ko mu je zdravje pešalo in zaradi preganjanja fašističnih oblasti, ponovno umakniti v Trst, kjer pa ni ostal dolgo. Zadnja leta svojega življenja je preživel v Lokvi, umrl pa je leta 1948 po operaciji v Ljubljani.

Večer, ki je nosil naslov »Trdno verujem, kar me je mati učila« sta ob zvočnih posnetkih (uporabo je omogočil RAI, Radio Trst A) brala vezni tekst Aleksandra Čehovin in Matej Gruden, harmonikaš TPPZ Pinko Tomažič Miran Pečenik pa je spremljal nekatere dele. Režijo so imeli v rokah Miran Pečenik, Radha Nadlišek in Aleksandra Čehovin, v tehnično pomoč pa sta jim bila Patrik Prelec in Aleš Božeglav. Moški pevski zbor Tabor iz Lokve je pod taktirko Bojana Cerkvenika (ki je nadomeščal dirigenta Mirana Žitka) zapel tri slovenske narodne pesmi, za konec pa občuteno Vstajenje Primorske. Pozdravil je tudi predsednik društva TIGR Marjan Bevk: »Taki ljudje so bili tisti temelj, na katerem je potrebno graditi zgodbo mladih ustvarjalcev.« (bf)

Več novic na www.primorski.eu