Predsednik SSO Drago Štoka o jeziku, šoli, kulturi, prevetritvi v manjšini, volitvah ...

Intervju s predsednikom Sveta slovenskih organizacij (SSO) Dragom Štoko na sedežu v Ulici Coroneo je izhajal iz raziskave Sare Brezigar z Inštituta za narodnostna vprašanja (INV) o položaju ter perspektivah slovenske manjšine v Italiji. Kot smo že omenili pri prejšnjem intervjuju (s podobnimi vprašanji) z Rudijem Pavšičem, se je raziskovalka pogovorila s predstavniki organizacij, uporabniki ter izvedenci z različnih področij. Rezultati niso bili zelo spodbudni, njeni sogovorniki so bili med drugim zelo kritični do (ne)vodenja manjšine.

Začniva pri jeziku. Zanimanje za slovenščino se v Furlaniji-Julijski krajini veča, raba slovenskega jezika pa peša. Kako gledate na te pojave?
Z zaključki študije Sare Brezigar se strinjam. Jaz izhajam s stališča, da je naš jezik jedro, okoli katerega gravitira skupnost. V tem se prepoznavam, čeprav so različne nianse. Italijan se lahko nauči slovenščine, a se ne počuti Slovenca. Tako je tudi pri ostalih manjšinah: kdor obvlada dva jezika, je po srcu pripadnik ene skupnosti in to moramo sprejeti. V naših šolah je uradni jezik slovenščina, vendar ne moremo mimo dejstva, da med Italijani narašča zanimanje za slovenski jezik. Eni hočejo izkoristiti prednosti poznavanja jezika soseda, jaz pa ne izključujem, da je tu tudi druga skupina ljudi, ki išče korenine. Nekoč so to skrivali, zdaj pa ponosno rečejo, da je bil dedek Slovenec.

Slovenci v Italiji pa nimamo jezikovne politike in strategije vključevanja Neslovencev v naše šole. Ali se krovni organizaciji ukvarjata s temi vprašanji?
S SKGZ smo veliko razpravljali in še bomo, ker je to problem, ki se ga ne da kar tako rešiti. 28. novembra je deželni svet SSO priredil v Gorici posvet o šolstvu, na katerem je prišlo do izraza, da ne vemo, kam nas ta pot točno vodi. Vprašanje je, kako ohraniti dušo šol s slovenskim učnim jezikom in jih obenem dopolnjevati s potrebami sedanjega časa.
Mi ne smemo nikogar zapoditi, to bi bila huda napaka. Vsakogar moramo sprejeti. Odločitev italijanskih staršev, da vpišejo otroka v slovensko šolo, je težka in torej vredna spoštovanja. SSO in tudi SKGZ menita, da moramo tem ljudem nuditi servise, da se lahko naučijo slovenščine, spoznajo naš svet in se počutijo kot doma. Težiti moramo k ohranjanju jedra skupnosti in hkrati privabiti v naše šole čim več otrok. Čim več, saj to pomeni, da so naši učitelji in profesorji vredni zaupanja, narodna skupnost kot taka pa tudi. Staršem pa mora biti jasno, da so se odločili za vstop v neko skupnost.

Kaj menite o predlogu, da bi se oblikoval jezikovni center, ki bi se redno ukvarjal s strategijami in nasveti?
Da ... Nek odbor strokovnjakov brez političnih teženj, ki bi skrbel za ohranjanje naše šole in prilagajanje novim izzivom. Da, jaz bi bil za ustanovitev takega centra, ki bi pomagal Slovencem in Italijanom.

Ali se boste zavzeli za to?
Ni nobenega problema, SSO je za take stvari občutljiv. Samo da se stvar ne spolitizira, ker to ne bi vodilo nikamor. Včasih se sami sebe razvrednotimo, radi smo žrtve in se pomilujemo. Naša skupnost pa ima v sebi tako bogastvo, da je ena »najboljših« narodnih skupnosti v Evropi. Bogati smo na kulturnem in športnem področju, imamo uspešne pevske zbore in amaterske odre, zelo smo delavni in vsak dan se nekaj dogaja. Večkrat slišim očitek, tudi na ulici, da je za krovni organizaciji pomemben samo denar. Ni res. Denar pomaga, bistvo pa je, da mora biti naša skupnost vse bolj samozavestna in bogata.

Kaj menite o pouku slovenščine na italijanskih šolah?
Če bi bile italijanske oblasti pametne, bi to podprle. Tak pouk delno že poteka v Kanalski dolini (in Trstu, op. nov.), seveda bi se šole s slovenskim učnim jezikom številčno ošibile. Menim pa, da bi tisti, ki iščejo korenine, ostali pri nas, ker jih zanimata tudi slovenska zgodovina in kultura. Ponos slovenskih šol torej ne bi bil smrtno ranjen. Načeloma sem za to.

Preidiva k rabi slovenščine v odnosu z javnimi upravami. Zakaj slovenska manjšina nima pravne službe?
Najprej moram priznati, da si za to že dolgo prizadeva Samo Pahor. Problem ima več odtenkov. Kot prvo, nismo vsi tako pogumni, da bi ob vsakem koraku dokazovali svojo pripadnost. Stvari pa se spreminjajo in moramo dati času čas. Začelo se je s priimki, zelo pomembna je seveda tudi vidna dvojezičnost in na tem področju ne bi smeli popustiti niti za centimeter. Zadnji dekret Debore Serracchiani gre v to smer. Zdaj, nihče se ne izogiba temu, da bi mi ustanovili nek pravni urad ...

Pred natanko desetimi leti je bil to predlog programske konference.
Da. Absolutno se strinjam z odprtjem pravnega centra, ki pa ne more sloneti na eni osebi: delati bi morale najmanj tri osebe, po možnosti pet. Vprašanje je, kako lahko v današnjem kriznem času predlagamo, da za odprtje tega centra odščipnemo del sredstev vsem organizacijam. Nobeno naše društvo ne bo pristalo, ker so vsi izredno važni.

Ali jih ne morete prisiliti?
Ne. Krovni organizaciji imata v deželni komisiji samo posvetovalni glas. V Sloveniji tudi. Sijajno bi bilo, ko bi lahko mirno odločali, kolikšen del budžeta nameniti pravnemu centru, Tržaški knjigarni ipd. A ni tako enostavno, ker je za ene pomembnejši dnevnik, za druge tednik, za tretje knjižne založbe, za četrte petje in vsak ti reče, da bomo brez petja ali recitacij umrli. Vedno ista zgodba. To pa ne pomeni, da si za pravni center ne prizadevamo.

Ko sva že pri ustanovah. Raziskava omenja, da je na kulturnem področju preveč podvajanja dejavnosti in da je nujna reorganizacija. Imamo ideološko ločene ustanove in društva, ki ponujajo enake usluge, sredstva in število ljudi pa so omejeni.
Tu bi se morali predvsem zamisliti nad kakovostjo, da gremo v kvaliteto in ne v kvantiteto. S tem se strinjam. Da je naša kulturna dejavnost bogata, je pozitivno, to ne sme biti minus. Smo tako bogati s pevskimi zbori in amaterskimi odri, da na Južnem Tirolskem gotovo ni česa takega.

Južni Tirolci imajo morda kak pevski zbor manj, a imajo marsikaj drugega: znanstveno akademijo, močna podjetja ...
To že, imajo stvari, ki jih mi nimamo. Vsekakor pa je gotovo potrebno postaviti v ospredje kakovost in jo primerno nagraditi. To pa ja. Zdi se mi, da ta miselnost prihaja na dan in da se kakovost kulturne ponudbe veča. Kot predsednik SSO bom spodbujal ohranitev kvalitete na račun kvantitete.
Dvojčkov, ki jih omenjate, pa ne vidim več. V Barkovljah je eno samo društvo, v Nabrežini tudi, drugod se društva razlikujejo po sili potreb in iz zgodovinskih razlogov. Ljudi ne moreš prisiliti.

Kaj pa glasbeni šoli?
To je drug problem. Lahko bi rekli, da sta dvojčici, čeprav to nista. Ko sem bil predsednik Glasbene matice, smo si prizadevali za združitev obeh šol. Bili smo na tem, da bi GM odigrala neko krovno vlogo, šola Emil Komel pa bi ohranila svojo avtonomijo. Zataknilo se je ob prvem koraku, ko je na nekem plakatu izviselo ime šole Komel. To je utrdilo njihovo samozavest in danes imam vtis, da pri goriški šoli sploh ne razmišljajo o kakem združevanju. Njihovo poslanstvo sta Gorica in Nova Gorica, »tržaška« GM jih ne zanima. Tu lahko vidimo tudi znake lokalpatriotizma. Po mojem mnenju bi morala oba direktorja diplomatsko vzpostaviti dialog, da ugotovita, kako se lahko šoli vzajemno obogatita.

Bi podprli združevanje zamejskih založb?
V Sloveniji založbe rastejo kot gobe. Tam jih je okrog tisoč, pri nas jih je pet. Goriška Mohorjeva je zgodba zase, njena zgodovina ni primerljiva z ostalimi. Če se omejim na Trst, bi morala Mladika in ZTT čim bolj sodelovati. To se delno že dogaja in ne vem, kako se bo razpletlo. Sodelovanje lahko prinaša lepe sadove.

Ali bi bilo smiselno združiti zamejske časopise?
Tisk je bistven dejavnik, ki vpliva na človekovo mišljenje. Še vedno menim, da bi moral biti Primorski dnevnik glavni, ker je bistven in ga podpiram. Ko ga naši ljudje ne bi brali ob jutranji kavi, bi se jezik počasi izgubil. Dnevnik pa mora biti objektivnejši in nadstrankarski, na primer pri pisanju o politiki v Sloveniji. SSO je hotel večjo težo v Zadrugi PD in družbi DZP-PRAE, a odgovor je bil negativen. Mi ne moremo vplivati na politično linijo dnevnika, zato je težko govoriti o združitvi z Novim Glasom, ker bi lahko šla vsa manjšina pod en sam politični klobuk. Tak dnevnik bi marsikaterega člana skupnosti izgubil. Vrniti bi se morali k modelu predvojne Edinosti: to bi bil velik korak, Novi Glas pa bi potem lahko postal versko glasilo za Slovence, ki hodijo k maši.

Novinarjem niso všeč politični klobuki, a pustimo to. Razen politikov in vodilnih v manjšini, so intervjuvanci v raziskavi zelo nezadovoljni z vodenjem manjšine, češ da se nič ne da narediti. Ali je manjšina negibna?
Rak rana naše skupnosti je, da nekateri ljudje že desetletja zasedajo ena in ista mesta. Starost sama po sebi ni negativna: Adenauer, De Gasperi in Eisenhower po vojni niso bili rosno mladi. Tudi stoletnik, kot je Boris Pahor, lahko da svoj doprinos družbi. Ko pa nekdo zaseda dolgo let isto mesto in si ustvari svoj krog ljudi, začne škoditi. Rekli boste, da sem tudi jaz že dolgo let v ospredju, kar je res. Že 50 let sem aktiven, a v različnih vlogah, le v deželnem svetu sem bil štiri mandatne dobe. Ko se bo iztekel mandat predsednika SSO, bom zaključil, da je jasno.
Opažam pa, da v manjšini ni potrebne prevetritve. Če je predsednik društva že 30 let isti, pomeni, da v vasi ni drugih sposobnih, ali pa da jih on brcne vse vstran. Podobno je pri našem tisku, pri Slomaku pa smo zaprosili za rotacijo in predstavili svojega kandidata, a ga niso hoteli.

Očitek pa je letel predvsem na krovni organizaciji. Zakaj ni odločitev in ukrepov?
Ni tako, marsikaj se je spremenilo. Na vladnem omizju za slovensko manjšino v Rimu smo hitro rešili več problemov, s katerimi bi se drugače mučili več mesecev. Deželno šolsko ravnateljstvo ostaja v Trstu; rešili smo problem višje svetovalke za slovenske šole Andreje Duhovnik, ki je pogrešala povračilo stroškov, itd. Sproti rešujemo težave, sam pa nasprotujem temu, da bi večere in večere govorili tjavendan, saj so ljudje siti dolgih govorov. Z vodstvom SGKZ smo rešili več problemov: SSG je stopilo na zeleno vejo, Primorski dnevnik je potreboval in še potrebuje sredstva, rešujemo Tržaško knjigarno itd. Ob tem ne preprečujemo nastanka novih pobud, ne zganjajmo pa nekega teatra, ki prinaša le tiskovna sporočila in prepire. Vsak prepir nam škodi, jaz sem za dialog in spoštovanje.

Ali tudi vi pogrešate učinkovit sistem odločanja v manjšini?
Seveda, to drži.

Ali ni bil Gabrovčev in Kocijančičev predlog o volitvah v manjšini zamujena priložnost?
Ne vem, zakaj se o tem ne govori več. Vedno sem zagovarjal demokracijo. Pomembno je, da se ne prepiramo in da iščemo rešitve. Vrh, ki bo moralno in učinkovito odločal, še pride. Isto velja za demokratične manjšinske volitve, zakaj bi se tega bali.

Kdo pa naj se za to zavzame?
Zaenkrat je pristojno skupno predstavništvo. Če lahko pripravimo osnutek, lahko jutri gremo na volitve.

Doslej ni šel noben predlog skozi.
Spomnim se tudi pobude Martina Breclja za volitve po pošti. Te stvari so v redu, pomembni pa sta rotacija in prevetritev vodstva.

A bomo kdaj dočakali kak konkreten premik?
Pri dobrih pobudah smo vedno pripravljeni sodelovati.

Aljoša Fonda

Več novic na www.primorski.eu