Še en aplavz nekdanjim igralcem

TRST - Na koncu vsake gledališke predstave nastopi aplavz. Včasih bučen, drugič mlačen, spet kdaj prepričljiv ali pa skoraj neslišen. Aplavz je trenutek, ko »spregovorijo« gledalci in z njim izrazijo svoje odobravanje, navdušenje, neprepričanost. Aplavz igralcem na odru pove marsikaj.
Aplavz je tudi preprost, na prvi pogled morda celo banalen, a izredno učinkovit in poveden naslov knjige, ki je pravkar izšla pri Založništvu tržaškega tiska. Napisala jo je Bogomila Kravos, neutrudna raziskovalka tržaške polpretekle zgodovine z veliko ljubeznijo do njene gledališke komponente. V soboto zvečer so jo prvič predstavili v mali dvorani Slovenskega stalnega gledališča, saj gre za Aplavz tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945–1965, kot se glasi popoln naslov knjige. Ob avtorici in založnici Martini Kafol sta na odru sedela gosta, ki sta aplavzov vajena – igralka Miranda Caharija in igralec Adrijan Rustja.
Avtorica je občinstvu zaupala, da se je knjiga valila dolgo časa; najprej je mislila, da bo to romaneskna zgodba, ki pa bi neizbežno postavila v ospredje samo nekatere člane ansambla. Zato se je naposled odločila za zbirko portretov tistih gledališčnikov in gledališčnic, ki so sooblikovali tržaški teater in s katerimi je tudi osebno prišla v stik. Nabralo se je tako za sedemnajst portretov, med katerimi so tudi taki, na katere smo že skoraj pozabili: v času, ko informacije iščemo v prvi vrsti na spletu, je na primer škoda, da Josipa Fišerja in Staneta Raztresena tam skorajda ni, je opozorila Bogomila Kravos. Dragocenost knjige, ki jo bogati tudi veliko fotografij, je nedvomno tudi ta, da ponovno prižiga reflektorje nad igralkami, igralci, režiserji, na katere je že dolgo padel zastor ...
Avtorica je knjigo posvetila Tržačanom, zato je v svojih opisih poudarila tržaškost posameznikov. »Srečevali smo Jocota, Liviota, Mariota in se posmehovali Fischerjevemu kapòtu in crescer. Tako je naše slovenstvo, tudi v odstopanju od norm se zrcali naša samobitnost,« je zapisala v predgovoru. Na sobotni predstavitvi pa dejala, da upa, da ji je uspelo vsaj v glavnih obrisih in čim bolj verodostojno prikazati življenje takratnih protagonistov. Vsakdo lahko seveda njene opise dopolni s svojimi spomini na tisti čas.
Na predstavitvi sta s svojimi spomini postregla Miranda Caharija in Adrijan Rustja, v Trstu rojena igralca in dolgoletna člana tržaškega teatra. Leta 1960 se je mladi igralki izpolnila velika želja: imela sem srečo, da sem delala tam, kjer sem si želela in se učila od velikih talentov, je priznala. Spomini so šli do elegantne Eme Starčeve, do Mire (Sardoč), ki jo je mlada Miranda rada imitirala in jo spravljala v smeh. Do Jožeta Babiča, zaradi katerega je v teatru večkrat »bliskalo in grmelo«, a sta se kljub temu razumela. Z Rustjo sta se spomnila pevskih nastopov dragega Livia (Bogatca), za katere je uporabljal čisto svoj notni sistem, sestavljen iz samih puščic ... Rustja je priznal, da je njegovo življenje potekalo bolj v teatru kot doma, vse ni bilo idilično, a člani ansambla so bili takrat kalibri, na katere si se lahko naslonil. Bili so časi, ko so bili ljudje lačni kulture in so v dvorano prihajali v povorki, a bili so tudi časi, ko so strašno pogrešali ljudi. Danes se v tem teatru večkrat počuti kot gost, ostaja pa prepričan, da imamo v Trstu »še marsikaj povedati«.
pd

Več novic na www.primorski.eu