Animator z občutkom revanše

Prav lepe so zgodbe ljudi, ki so se iz pekla izvlekli do raja. Tržačan Ernesto Feletti, ki zdaj živi v Tržiču, je tak primer. Na slovenskih šolah v Trstu je trpel zaradi družinskih razmer in osamljenosti. Danes je med najbolj znanimi otroškimi animatorji od Milj do Vidma.

Kako pogosto jočete?

Lepo vprašanje. Povprečno enkrat mesečno.

Kdaj jočete?

Jočem zaradi občutka revanše. Več ljudi mi je napovedalo, da iz mene ne bo nič dobrega, da bom kradel. Tudi nekateri vzgojitelji so mi tako rekli ...

Vzgojitelji so vam rekli, da boste v življenju kradli?

Da, da, a nočem, da to izpade kot obtožba. Tudi moja sestra, ko sem začel s tem, kar delam, mi je rekla: »Misliš živeti od tega?« A, recimo, prejšnjo soboto sem zjutraj nastopil v Sesljanu, nato na neki poroki in zvečer še v Vidmu, kjer sem bil do ene ponoči. Ne gre za denar, ki sem ga zaslužil – moja cena je super poštena, 20 evrov bruto na uro – gre za to, koliko veselja uspem ustvariti. Ljudje me hočejo. Prav mene hočejo.

Skratka, jočete, ker vam je uspelo?

Nikoli zaradi žalosti. Jočem zaradi vtisa, da sem ustvaril nekaj pomembnega. Rečem si: ma glej, kdo bi si mislil ... Z animacijami sem začel že kot najstnik. To je bilo takrat, ko nihče ni verjel v mene. Napovedi so bile slabe.

Kakšni pa so najbolj zabavni vidiki vašega dela?

Otroci so spontani, nepredvidljivi. Reakcije otrok so mi všeč.

Ste animator tudi za odrasle?

Včasih nastopam tudi za odrasle. To soboto gresta na primer dva moja sodelavca v Čedad na poroko, kjer se morajo vsi obleči v Marvelove junake. Nekoč sem, oblečen v Batmana, oglaševal zadnji film o Batmanu. Neverjetno je, kakšne so bile reakcije ljudi, ki so bili v glavnem vsi »nerdi« (povprečni ljudje z izjemnim zanimanjem za določene teme, op. nov.). Eden, ko je videl Batmanov avto, je bil ves vzhičen.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.