»Antifašizem neločljiv od pravic delavcev«

»Počasi se pomikamo iz množice in gremo proti avtobusu,« se na telefon sredi popoldneva oglasi Matteo Slataper. »Ljudi je res veliko,« še pokomentira tržaški pokrajinski tajnik sindikata FLC CGIL, ki zastopa zaposlene v šoli, na univerzi in v raziskovalnem svetu. Na protifašistično manifestacijo sindikatov se je odpeljal z enim izmed petih avtobusov, ki so iz Trsta odpotovali v Rim.

Ocena o udeležbi?

Nisem med organizatorji, a rekel bi, da je udeležba, ki je bila res množična, presegla pričakovanja.

Močan odziv na skvadristični napad izpred tedna dni, torej.

Da, a ne samo to. Šlo je za pravico do mirnega manifestiranja in zavračanje fašističnega nasilja, a predvsem se je govorilo o delu in o pravicah delavcev. Ta tema je izginila iz javnega diskurza. Sedaj se vsaka debata vrti samo okrog covidnega potrdila, kot če bi ne bilo več vprašanj o javnem zdravstvu, o javnem šolskem sistemu, o delu, ki ga je vedno manj. O vedno nižji ravni pravic delavcev.

Ravno to, da nasprotovanje fašizmu ni bilo edina tema manifestacije, je nekaterim šlo v nos ...

Poglejte, fašizem ni samo nasilno politično gibanje. Je tudi nekaj, kar v prvi vrsti prizadene delavce in njihove organizacije ter si prizadeva, da bi ljudje imeli manj pravic. To je zgodovinsko dejstvo in velja tudi danes, čeprav v različnih oblikah, kajti današnji fašizem ni več tisti iz leta 1920. Ko gremo na ulice, da pokažemo svoje nasprotovanje fašizmu, smo obenem tu zato, da stopimo v bran delavcem in njihovim pravicam. Tega ni mogoče ločevati.

Čemu množina v geslu »nikoli več fašizmov«?

Ker ta ne nastopa vedno z etiketo »fašizem«, včasih se kaže v bolj skritih, zahrbtnih oblikah. Ker gre za več pojavov s skupnimi, nasilnimi, antidemokratičnimi značilnostmi. In pripomore k temu, da se težave delavcev ne le ne rešujejo, temveč se še poglabljajo.

Odziv na skvadristični napad na CGIL je bil hiter, solidarnost so izrazile vse politične opcije. Nekatere sicer s figo v žepu ...

Pro forma obsodbe me ne presenečajo. Kaj kmalu so nekateri začeli dodajati razne »ampak« ... V teh primerih ne more biti nobenega »ampak«. Če ni jasne obsodbe, potem pomeni, da ne misliš resno. Tu ni stvar politične barve. Osebe, ki se nasilno vedejo do delavcev in njihovih predstavnikov, so kriminalci.

Dejstvo pa je, da se danes dober delež prebivalstva nekako čuti oddaljenega od sindikatov. Kako vzpostaviti dialog z njimi?

To je eden od velikih izzivov, s katerimi se danes soočajo sindikati. Vsi, ne le CGIL. Mislim, da zato, ker so osebe večkrat osredotočene le na svoje, individualne težave. Umanjkala je sposobnost povezovanja lastnih težav s tistimi, ki jih doživljajo ostali. To je bila ena izmed tem, o katerih je spregovoril Landini. Kolektivna dimenzija je očitno izginila iz skupne zakladnice vrednot. To je treba popraviti. Drugače bo vsakdo ostal sam, v večnem tekmovanju za svoje pravice – na račun pravic drugega.