»Arktika lahko postane prizorišče vojne«

Ledene pokrajine okoli arktičnega kroga so imele na svetovni šahovnici še do pred kratkim obrobno vlogo. Tudi to dejstvo pa so podnebne spremembe postavile na glavo. Toplejše podnebje spreminja planet, še hitreje pa njegove najsevernejše predele, ki postajajo zaradi taljenja ledu lažje dostopni. Kar skušajo sebi v prid izkoristiti različne velesile, zaradi česar naraščajo vojaške napetosti in razkazovanje mišic.

Novinar Marzio G. Mian bo danes ob 18. uri v kavarni San Marco v Trstu predstavil svojo knjigo Guerra bianca. Il fronte artico (Bela vojna. Arktična fronta), posvečeno tej temi. Mian je že poročal iz 56 držav sveta, tudi iz vojne v Bosni, sodeluje z več italijanskimi časopisi in radiotelevizijo RAI. Na mednarodni ravni je med redkimi novinarji, ki se redno posvečajo Arktiki.

Globalno segrevanje z naglim taljenjem arktičnega ledu razkriva nova nahajališča nafte, plina in dragocenih rudnin. Tamkajšnje pomorske poti pa so vse bolj uporabne v trgovske in vojaške namene. Velesile si utirajo pot: ali se je začela nova faza kolonializma?

Dejansko se odpira nova celina na skrajnem severu sveta, ki se nezadržno spreminja. Sam to primerjam z nekakšnim Novim svetom. Še pred 10-15 leti je bilo to območje zelo odmaknjeno, nek drug planet, zdaj pa silovito vstopa v človekovo zgodovino. Podnebne spremembe so sprožile osvajalsko tekmo med velesilami, ki potrebujejo naravna bogastva. V času dezertifikacije planeta, ki je preobljuden in lačen naravnih virov, je tisti del Zemlje človeku nekako usojen, saj je redko poseljen, hitro se segreva in je bogat z rudninami ter fosilnimi gorivi. Torej da, lahko govorimo o novem kolonializmu.

Kdo se poteguje za prevlado na skrajnem severu zemeljske oble?

Arktičnih držav je osem, a zgodovinski velesili sta še iz časov hladne vojne dve: Rusija in ZDA. Veliki izzivalec pa je gotovo Kitajska, ki je nad severnim tečajnikom opazila veliko priložnost tako zaradi odprtja novih trgovskih poti kot na področju ribolova. Povpraševanje po ribah je na svetu ogromno, Peking pa je že dal vedeti, da je Arktika njegov »hladilnik« oz. »beljakovinska banka«.

Potem so tu redke zemlje, katerih svetovni monopol ima ravno Kitajska. Pridobivanje teh mineralov je najbolj onesnažujoč rudarski proces na svetu. Za demokratične države so te rudnine problem. ZDA imajo na svojem ozemlju nekaj ležišč, a jih težko izkoristijo, podobno velja za Evropo in tudi Italijo. Predelovanje teh 17 elementov je namreč zelo problematično. No, na Grenlandiji naj bi se nahajalo 25 % vseh redkih zemelj na svetu.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.