Sreda, 27 maj 2020
Iskanje

»Bolj sebe rešujem kot pa druge«

Pogovor s kantavtorjem Vladom Kreslinom, ki vsak dan ob šestih zaigra na balkonu – nam in sebi

22. mar. 2020 | 5:03
Dark Theme

To mrmranje po telefonu s premolki in nenadnimi vzkliki, malo po ljubljansko in malo po prekmursko, je za primorska ušesa zahteven izziv. A ko jih pretipkaš, se odgovori Vlada Kreslina zdijo kot roman, ki se srečno konča, če si izposodimo verz iz pesmi Ko bi midva se kdaj srečala. Nisva se srečala, kajpak, ker v času pandemije Kreslina srečuješ samo po družbenih omrežjih. Že dober teden objavlja posnetke svojih kratkih nastopov na domačem balkonu nad Ljubljano.

Zdaj je čas znanstvenikov. Od njih pričakujemo cepivo, nasvete in napovedi. Kakšna je potemtakem vloga tistih, ki skladajo besede in verze?

Joj, ne vem. Zvečer si pogledam kakšen film, si zavrtim nekaj muzike in ... S svojimi starši sem se pogovarjal ravno o tem. Bral sem, kako depresija, strah in frustracija zmanjšajo našo odpornost. Morda je naša vloga ravno ta. A smo zelo daleč od vloge, ki jo imajo znanstveniki in tisti, ki so zdaj plačani 1500 evrov na mesec. Ti so res koristni, dosti bolj od bogato plačanih nogometašev, ki pa res ne morejo pomagati.

Če vsak dan ob šestih hodite s kitaro na balkon, očitno verjamete, da ste lahko koristni.

Glejte, s tem bolj sebe rešujem kot druge. Zadržujem nekaj pozitivnosti. Vsak lahko v teh razmerah nekaj da. Srečaš na cesti človeka, ki je nasmejan, pozitiven. Že to ti nekaj da, tudi če se iz varnosti držimo pet metrov daleč.

Kako ste prišli do zamisli, da boste nastopali na balkonu?

Prejšnji teden je bila v celi Sloveniji akcija, da se nekaj 'zašpila'. Za šalo so mi ta mali doma rekli, oče, boš tudi ti kaj. Zaigral sem Jumpin' Jack Flash. Tako se je začelo.

Kako izbirate pesmi?

Na mojih koncertih si ljudje želijo mojih pesmi, zdaj pa je priložnost, da igram tiste, ki so me formatirale, gradile v moji mladosti.

Drugi dan ste zapeli Il ragazzo della via Gluck. Kako je prišla do vas?

Že v šestdesetih, ko smo gledali Sanremo. Sosedi so imeli televizor, mi smo nesli stole in gledali kultne oddaje.

To je bilo v Beltincih?

Da, v Beltincih. Z Dragom Mislejem - Mefom pa sva v Izoli po prečuti noči, zjutraj, eno uro če ne celo več pela samo sanremske komade. Igrala sva v mesnici, na šanku. V trgovini in pred njo je poslušalo kakšnih sto Italijanov. Tako da sem kar poznal to italijansko sceno, recimo Caterino Caselli ... (Zapoje)‘Nessuno mi può giudicare nemmeno tu ...‘ Pa Edoarda Bennata, De Andreja, itak, in druge.

Kar nenavadno za nekoga, ki se je rodil v Beltincih, kjer so blizu Avstrija, Madžarska in Hrvaška, ne pa Italija.

Hvala bogu sem imel starše, ki so bili odprti na levo, desno, sever in jug.

Vam zdaj Iztok Cergol pomaga držati stik z italijanskim svetom?

Absolutno. V veliko pomoč mi je in mi odpira oči na zahodno stran.

Ta Slovenec iz zamejstva pridobiva vse večjo vlogo. V Drami sta nastopila kot enakopravna člana dua ...

Iztok igra v Beltinški bandi, v Malih bogovih, včasih greva kam igrat sama, včasih v triu. Z njim lahko igraš v različnih formatih. Je izredno nadarjen, široko razgledan, prijeten. Res je užitek z njim.

Na slovenski zahod je sicer prišel že vaš ded, ki je bil na soški fronti. To smo izvedeli iz pesmi Zakartana ura. Zelo zanimiva zgodba.

Ded je v svoji lastni gostilni v Beltincih, v Restavraciji Central, zakartal uro, ki jo je prinesel s soške fronte. Ta, ki jo je dobil, jo je nesel k urarju in pozabil na njo. Obležala je 70 let. Potem jo je urar pokazal očetu, ki jo je odkupil nazaj.

Ko že omenjate očeta ... Vi niste le kantavtor, ste tudi oče in sin. Kako je biti oboje v teh sedanjih razmerah?

Delikatno. Starši so precej stari, otroci mladi.

Starši so v Prekmurju?

Da.

Kakšen je ta občutek, da ne moreš do mame in očeta?

Mama vedno pravi, kako si daleč ...

Kaj pa če bi bil v Avstraliji ali Kanadi?

Do Ljubljane je ura in pol poti, zato sem lahko vsakih nekaj dni pri njih, da imam pregled nad njimi.

Vas je strah, da bodo zaostrili ukrepe in da pot iz Ljubljane v Beltince ne bo več mogoča?

Če sem pravilno spremljal, je tudi ob najostrejših ukrepih vedno možno obiskati ožje člane družine, ki so v tvegani starostni skupini.

Se še spomnite, kdaj ste bili nazadnje tako dolgo brez koncertov?

Seveda. Zbolel sem za klopni meningitis, česar pa precej časa nisem vedel. Dokler nismo imeli koncerta v Križankah. Še stati nisem mogel. Sedel sem in tisti koncert odšepetal. Bend je bil šokiran, igrali so zelo potiho. A mnogi so rekli, da je bil to eden naših najboljših koncertov. Drugi dan sem šel k zdravniku. Takoj so mi dali injekcijo v hrbet. Pol leta ni bilo nobenih pesmi.

Menda ste zgodbo že opisali v pesniški zbirki, kjer omenjate dopis Mance Košir. Je tako?

Da. Ona mi je napisala: »Dragi Vlado, odkar romam na tvoje koncerte, je ta bil najtišji in najbolj poduhovljen. Le kaj ti je ležalo na duši, zakaj je bilo tvoje telo tako težko?« Vse v redu, sem ji odpisal. Duša je v redu, samo meningitis je bil.

V zadnji zbirki Zakartana ura omenjate Aleša Debeljaka. Zanimivo bi bilo prebrati, kako motri svet v karanteni.

Definitivno. Zelo ga pogrešam. Kot prijatelja, kot avtorja, kot esejista z relevantno refleksijo takih in drugačnih, političnih, družbenih tem. Velikega izguba.

O njem se pogovarjava prav na 21. marec, svetovni dan poezije. Berete poezijo?

Berem. Sem bolj na prozi, sicer.

So pesmi pevcev tudi poezija?

Če funkcionirajo tudi brez glasbe, potem verjetno so. Verjetno je tu razlika.

Bomo dočakali Kreslinovo prozo?

Pojma nimam. Nekaj sem se že spravil, a za tisto potrebuješ čas in potrpežljivost. Je samotno, trdno opravilo.

Vaše pesmi niso samotno in trdno opravilo?

Samotno je, a pesem je navdih.

Kdo so vaši najljubši pesniki in pisatelji? Danes in iz rane mladosti?

Karl May, Mark Twain, Jules Verne, Jack London ... Potem sem bral Johna Steinbecka. Sadovi jeze, kako močen roman! Sem tudi velikanski bralec Schlinka, velik fen Miljenka Jergovića in Kristiana Novaka, s katerim si izmenjujeva nove plošče in knjige. Svetujem njegovi deli Črna mati zemla in Cigan, ampak najlepši. Hrvati imajo blazne avtorje. Berem sicer tudi Slovence. Ep Borisa A. Novaka je res grandiozno delo. Berem seveda tudi Ferija Lainščka. Včeraj pa sem končal Olgo Bernharda Schlinka.

Kaj pa slovenska moda kriminalk, je segla do vas?

Prebral sem kriminalke Tadeja Goloba. Imam jih doma, podpisane. Sva velika prijatelja. Preberem vse, kar napiše. Drugače kriminalk ne berem.

Kriminalko bereš, da se prebiješ do zaključnega razkritja. Lahko razkrijete, kako je nastala in kaj sporoča vaša pesem Od višine se zvrti?

Nastala je od zadaj naprej. Prvo sem imel samo zaključni stih: Hočem le, da me vidijo s teboj. To se mi je zdelo tako lepo, gradil sem od tu, kot pisci razlagajo, da se nekatere zgodbe pišejo sproti in da se junaki sami izoblikujejo. Sporočilo pesmi pa je, da ni pošteno biti preveč pameten. Ne smeš se jemati preveč resno. Potrebujemo malo distance in malo ponižnosti.

Uh, pesem, ki te dvigne, govori o ponižnosti. Zanimiv kontrast.

Ne maram tiste ponižnosti, da smo vsi krivi. To pa ne. Za zdravo ponižnost sem, za človečnost v sebi.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Za katero prepoved si najbolj želite, da bi jo odpravili?

6. maj. 2020 | 17:24
Prepoved ležanja na plaži
Prepoved prostega prečkanja meje
Prepoved obiska prijateljev
Prepoved skupinskih športov
Prepoved normalnega obratovanja barov in restavracij
Vse sedanje prepovedi so na mestu
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo