»Če začneš razmišljati o tem, kaj se je zgodilo, te lahko zgrabijo čustva«

Zaklad zanimivih zgodb Egon Gornik je bil do novembra lanskega leta gasilec na Opčinah. Fraza »nimam časa, sem v penziji,« je v njegovem primeru dejstvo. V domači Gropadi predseduje Slovenskemu kulturnemu društvu Skala, prireja koncerte, njegov bariton odmeva v Klapi Skala Gropada, bil je tudi pobudnik za nastanek mladinske vokalne skupine Anakrousis.

Koliko let ste bili gasilec?

Osemindvajset let. Začel sem 7. julija 1997. Zgodilo se je brez posebne želje.

Po naključju?

Zelo naključno. Obiskoval sem elektronsko smer »strokovne«, ki pa je nisem končal. Mladinska leta so me zavedla v slabe vode. Nato sem se vpisal na poklicno šolo za električarje IRFOP in dva dni po zaključku šole sem bil že zaposlen pri Mariu Sinibaldiju, kjer sem pred tem že opravljal prakso. Nato sem nekajkrat zamenjal delodajalca in, zmeraj kot električar, končal v škedenjski železarni. Tam je bilo grdo, umazano, ampak »klapa« je bila fantastična.

So takšno kolegialnost ustvarili težki delovni pogoji?

Bilo je posebno vzdušje zaradi postavljanja nove livarne. Razmeščali smo in razdirali stare kose železarne, vsi smo delali v isti delavnici, bili smo zmeraj skupaj, ker ni bilo še izmen. Ko se je začelo obratovanje, je bilo že drugače. Sestra mi je takrat prinesla obvestilo o natečaju za gasilce. Sploh nisem vedel, kakšen je gasilski svet, so me pa navijali, naj oddam prošnjo.

Kdo vas je »navijal«?

Predvsem sestra in njen mož, ki je bil gasilec. Po dveh letih, ko sem že pozabil, da sem oddal prošnjo, sem dobil poziv, naj se predstavim v Rimu. Imeli smo tri testiranja. Moral bi se učiti, a po desetih letih mi je bilo pretežko se vrniti na knjige. Pri prvem testu, kjer so preverjali splošno znanje, sem očitno z veliko srečo označeval pravilne odgovore.

Vam je bilo žal, ko ste odšli iz železarne?

Niti ne, ker so se nekajkrat že zamenjali lastniki, bilo je čutiti, da ne bo dolgo trajalo.

Kje ste nastopili službo gasilca?

Začetni šestmesečni tečaj sem v Rimu. Tam sem bil dva meseca, nato dva meseca v Vidmu in dva v Trstu. Kmalu po opravljenem tečaju se mi je rodila hčerka, kar mi je prineslo nekaj novih točk na prednostnem seznamu. Ravno prav.

Kaj bi se zgodilo sicer?

Dali bi me nekam daleč. Tako pa sem končal v Benetkah. Štiri mesece sem delal na letališču in štiri mesece v mestu, kjer je bilo zelo zanimivo. Če v Benetke greš kot turist, ne vidiš, kako se tam živi. Gasilci pa odkrijejo zelo zanimive stvari in, kot nikjer drugje na svetu, delajo izključno na ladjah.

Katere so najpogostejše gasilske intervencije v Benetkah?

Tako kot se tu ukvarjamo z mačkami, se tam z »bricolami«. To so leseni stebri v vodi, ki se včasih zlomijo in postanejo nevarni za barke. Drugače smo se pogosto ukvarjali z odpiranjem vrat in s požari v stanovanjih. Posebej se spominjam, kako je gorelo v domu za starejše. Umrli so štirje ljudje.

Ste se gasilski karieri pogosto soočili s smrtjo?

Še kar, še kar.

Se na smrt privadiš?

Se. Moraš se privaditi. Še preden bi postal gasilec, sem slučajno videl nekaj primerov nesreč. Močno me je prizadelo, da se reševalci, policisti in zdravstveno osebje na kraju nesreče v bistvu zafrkavajo. Zdelo se mi je, da je tako obnašanje nespoštljivo do ponesrečenca in sorodnikov. Ko pa sem prišel med gasilce, sem ugotovil, da se to dela z namenom.

Če si nespoštljiv do nesreče in smrti, si bolj priseben?

Ja. Če začneš razmišljati o tem, kaj se je zgodilo, te lahko zgrabijo čustva. Ti pa jih moraš izklopiti. Ko sem začel delati v Trstu, se spominjam hudega čelnega trčenja pri Valmauri. Voznica je v napačni smeri zavila na hitro cesto. Ko smo prišli tja, so pri njej že bili reševalci, mi smo stopili k temu drugemu, ki je bil vpleten v nesreči. Bil je še živ. Imel je desno nogo podolgovato prerezano na pol, od boka do prstov, da se mu je videlo vse kosti, od kolka do stopala. Zelo čudno se mi je zdelo, da ni niti kaplje krvi. Leva noga pa mu je zlezla pod stol in stopalo je štrlelo na drugi strani. Ko sem to videl, sem rekel vodji, da grem prižgat rezilno napravo ... Spominjam se samo še tega, da so me zbudili in mi rekli, da gremo domov.

Padli ste v nezavest?

Ja. Takrat se me je zelo prijelo.

Se je še kdaj ponovilo?

Ne. Razložili so mi, kako je z »zafrkavanjem« na kraju nesreče. Tistemu, ki to opazuje od zunaj, se zdi grdo, žaljivo. Tega se dobro zavedamo. A je edini način, da lahko učinkovito pomagaš.

Ste v Trst prišli takoj po Benetkah ali ste vmes delali še kje?

Prišel sem takoj v Trst, ker se mi je rodil sin. S tem sem dobil še dve točki in tako sem lahko prišel v Trst (se zasmeje).

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.