Italijanska desnica, ki se ji na bližnjih volitvah sodeč po vseh anketah nasmiha zmaga, je v povojnem časa doživela preobrazbo, ni pa spremenila svojega odklonilnega odnosa do slovenske narodne skupnosti. Ta odklon sicer ni bil vedno enak in se je dejansko prilagajal poti, ki je nekdanjo stranko MSI pripeljala do Bratov Italije z vmesno postajo Nacionalnega zavezništva. Zgodba slovenske manjšine in Furlanije Julijske krajine je s tega vidika v marsičem podobna zgodbi Južne Tirolske, kjer se desnica ni nikoli »de facto« sprijaznila z večjezičnostjo teh okolij.
Tega sicer ne more zanikati in prikrivati, ker je pač tako, a se ji je volilno vedno splačalo zagovarjati interese t.i italijanstva. Pri nas je zanjo grožnjo predstavljala Jugoslavija, katere vlogo je nato prevzela Slovenija, v Bocnu, kjer je z Avstrijo in Nemčijo iz zgodovinskih razlogov težje polemizirati, pa desnica igra na struno »zapostavljene« italijanske manjšine. Ne v FJK in ne na Južnem Tirolskem desnica (še) ni obračunala z ogromno škodo, ki jo je fašizem povzročil avtohtonemu prebivalstvu.
Obstaja neke vrste politično in ideološko sosledje med Giorgiom Almirantejem, Gianfrancom Finijem in Giorgio Meloni. Ankete ji napovedujejo vzpon na predsedstvo italijanske vlade.