»Dogovorila sva se, da se bova zmeraj skupaj odločila, kam bova šla«

Diplomati veliko potujejo in se večkrat selijo. A ob tej vznemirljivi plati poklica se pojavljajo tudi vozli vsakodnevnega življenja, zlasti če diplomate spremljajo partnerji in otroci. Zala Banov, soproga slovenskega generalnega konzula v Trstu Gregorja Šuca, je v dnevni sobi Vile Tomažič sproščeno spregovorila o prilagajanju novim okoljem. Ne, v Trstu ni bilo težav.

Kolikokrat ste se že selili?

Z Gregorjem do zdaj štirikrat: najprej v Rim, kjer se je rodila Hana, potem iz Rima v Milan, kjer se je rodil Nikolas, nato iz Milana v Ljubljano in nazadnje iz Ljubljane v Trst.

Ste nazadnje, ko je bil vaš mož imenovan za generalnega konzula v Trstu, razmišljali, da bi glede na razmeroma kratko razdaljo z otrokoma ostali v Sloveniji?

Ne, nikakor.

Zakaj?

Že takoj, ko sva se spoznala – jaz sem takrat delala na diplomatskem protokolu – se je Gregorju ponudila možnost odhoda v tujino. Rekla sem mu, da ga stoodstotno podpiram. Sva se pa tudi dogovorila, da se bova zmeraj skupaj odločila, kam bova šla – zmeraj skupaj. Glede Trsta ni bilo oklevanja: bil je zmeraj želja obeh. Pravzaprav smo se ga veselili vsi štirje, tudi otroka, najbrž tudi zaradi njegove bližine s Slovenijo.

A vaša prva izkušnja v tujini je bil Rim. Kako je bilo tam?

Če si v dvoje, če si mlad, je vse lahko. Bilo je zelo zanimivo, spoznala sem veliko novih ljudi. Ko pa se je rodila Hana, se je življenje spremenilo. Bistveno drugače je živeti z dojenčkom v mestu, kot je na primer Trst, kjer je vse razmeroma blizu, kot pa živeti v mestu velikih razdalj, kot je Rim. Živeli smo v lepi četrti Parioli, dobro sem se vključila v skupino soprog diplomatov, a če si sama z dojenčkom ... Tudi za moje starše je bil Rim daleč.

Je bilo v Milanu drugače?

Tam se je rodil Nikolas, Hana pa je bila že večja in je obiskovala vrtec, kar je bilo dobro, ker smo navezali stike z drugimi starši. Zato je bilo s tega vidika v Milanu bolje, čeprav v velemestu življenjska kakovost ne more biti tako visoka, kot je v Ljubljani ali pa v Trstu.

V kateri vrtec ste vpisali Hano?

V zasebni vrtec, ki ga upravljajo nune.

Je to bil italijanski vrtec?

Da.

Diplomati običajno otroke vpisujejo v mednarodne šole in vrtce, kjer se govori angleško ...

Ne, z Gregorjem se nikoli nisva odločila za to možnost. Zdelo se nama je dobro, da se otrok nauči italijanščine. V Milanu je bilo hecno: jaz sem se s Hano pogovarjala v slovenščini, ona mi je odgovarjala v italijanščini. Moja mama je bila zelo zaskrbljena, ker Hane ni razumela (se zasmeje). A ker sem o tem brala knjige in se tudi posvetovala s psihologinjami, sem pustila, naj bo tako, saj z otroki ne smeš siliti, ker bodo počasi že usvojili vse jezike. Ko pa smo se potem preselili v Slovenijo, je Hana začela govoriti samo slovensko.

Do te mere, da je povsem pozabila italijanščino?

Sploh ni hotela spregovoriti v njej! Mi smo zdaj v Sloveniji, je rekla (se zasmeje). Nato pa je naneslo, da smo se vrnili v Italijo.

V Trstu se niste odločili ne za italijanske ne za mednarodne šole ...

Ne, bilo je samoumevno, da otroka vpiševa v tukajšnje slovenske šole.

Zakaj?

Najprej zaradi Gregorjeve primorske narave in srčnosti. On je namreč iz Nove Gorice, po očetovi strani iz Pliskovice, po mami pa iz Štajerske. Hkrati pa se nam je zdelo, da je ta slovenska opcija najboljša za vse. Na slovenskih šolah v Italiji se navsezadnje učiš tudi italijanščine, zraven še angleščine in nemščine. Take ponudbe predmetov v Sloveniji ni.

Zdaj, ko ste dobro spoznali slovensko šolo in na splošno tudi slovensko skupnost v Italiji, kaj ugotavljate?

Prihajam iz Gorenjske, zato stika s Trstom nismo imeli. Imeli smo ga kvečjemu s Celovcem. Odkrila sem okolje, ki ga nisem poznala. Lahko rečem, da Slovenije še nikoli nisem čutila tako, kot jo čutim tu. Pripadnosti, ki jo izkazujete Slovenci v Italiji, ne morem opisati. V Sloveniji je pač Slovenija samoumevna, tu je drugače.

Kako se na splošno počutite tu?

Izjemno dobro. Hana mi je celo rekla, da se počuti, kot da je od zmeraj tu. Oba otroka sta se dobro vpeljala, tudi s pomočjo sošolcev. Še preden bi se preselili, smo prišli v Trst spoznat šolo. Učiteljica nas je sprejela s tako sproščenostjo in dobro voljo, da ni bilo nobenih pomislekov glede tega, kam vpisati otroka.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.