»Dopisnik se uči ves čas, tudi na napakah«

Med desetdnevnim obiskom New Yorka sem imel možnost, da sem nekoliko spoznal to čudovito velemesto. Toda tako kot utripa Francije ne moreš razumeti le sodeč po Parizu, ni dobro na Ameriko gledati samo skozi newyorška »očala«. Da bi bolje razumel tudi tisto »globljo« Ameriko, ki je izvolila Donalda Trumpa in ga bo morda še enkrat, sem se v New Yorku sestal z Edvardom Žitnikom, dopisnikom RTV Slovenija, ki se počasi poslavlja od ZDA. Njegovo mesto bo v Washingtonu prevzel Andrej Stopar. Na srečanju z Žitnikom je nastal tale pogovor.

Osem let si skoraj vsak dan Slovencem »pripovedoval« o Ameriki in Američanih. Je bilo delo naporno?

Napornost dela je manj pomembna stvar pri dopisnikovanju. Če bi se hotel izogniti naporu, bi si izbral prijazno, anonimno službico, v kateri bi ob štirih popoldne pospravil pisalno mizo in vse bi me počakalo do naslednjega dne. Tako kot svetujejo zdravniki, ne bi bilo stresa, življenje bi bilo prijazno kot v pravljici in vsi bi »živeli veselo in srečno do konca svojih dni«. Seveda sem poskušal po najboljših močeh poročati o Ameriki.

Misliš, da ti je uspevalo?

Ne delam si iluzij, da je o tako veliki in kompleksni državi mogoče poročati o vsem: ZDA so še vedno gospodarska, politična, vojaška, kulturna, da ne naštevam naprej, prva sila sveta. Dopisnik se uči ves čas, tudi na napakah, akumulira vedenje o okolju, v katerem živi. In to sem po najboljših močeh poskušal prenesti slovenski publiki. Če ne drugega, seštevek minutaže mojih prispevkov kaže, da sem mesečno naredil dve uri televizijskega in radijskega programa.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.