»Fronta v Donbasu je nadaljevanje diplomacije z drugimi sredstvi«

Ob začetku ruske invazije na Ukrajino leta 2022 je bil Luca Steinmann eden redkih zahodnih novinarjev, ki so spremljali dogajanje onstran fronte, na ozemljih, ki so jih zasedle ruske sile. Z različnih zornih kotov je poročal tudi z drugih, manj obiskanih vojnih žarišč. V Gorskem Karabahu je opisal najprej boje in nato zamenjavo prebivalstva z množičnim odhodom Armencev ter prihodom novih naseljencev iz Azerbajdžana. Poročal je iz južnega Libanona in iz raznih predelov Sirije.

Prejšnji teden se je 36-letni vojni dopisnik, ki poroča za različne italijanske in švicarske medije, na tržaškem Link Media Festivalu z Roberto Amendola pogovarjal o svoji zadnji knjigi Vite al fronte (založba Rizzoli), v kateri opisuje življenje navadnih ljudi na vojnih območjih. Leta 2023 je pri isti založbi izšlo njegovo prvo delo Il fronte russo.

Večkrat ste se znašli na vojnih območjih, ki jih drugi zahodni novinarji malo obiskujejo. Na koga se oprete, ko se odpravite v te kraje?

Vse je v lastni režiji in vse je odvisno od stikov, ki jih nekje razviješ. Prvič, ko se odpraviš na območje, ki je recimo »sovražno do Zahoda«, je tvoja identiteta vezana na potni list. Jaz imam dvojno državljanstvo in vse temelji na tem, v kakšnih odnosih sta z določeno državo Italija in Švica. Sam se potem skušam vračati v iste kraje in razvijam globlje odnose. Sporočati želim, da sem pošten in da nočem nikogar imeti za norca. To se obrestuje, ker če te imajo za dobro osebo, so do tebe in tvojega pisanja vsi bolj fleksibilni.

Tudi v avtoritarnih režimih?

Tudi, z določenimi razlikami. Vsekakor je treba vedno biti oprezni. Večkrat se mi je zgodilo, da sem se samocenzuriral, da bi se izognil težavam. Nekatere stvari sem objavil šele nekaj časa po vrnitvi v Italijo, v upanju, da »oni« tega ne bodo brali. Z odkritimi človeškimi odnosi pa pridobiš večjo neodvisnost, njihovo gojenje zato predstavlja 90 odstotkov vsega dela.

Preidiva k Donbasu. Od začetka vojne v Ukrajini so minila dobra tri leta, na vzhodu pa vojna traja enajst let. Kakšna je trenutna slika fronte?

Fronta se je jasno prelevila v nadaljevanje diplomacije z drugimi sredstvi. Diplomatski pogovori, do katerih prihaja od časa do časa, pa so nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Slika se lahko spremeni, ampak Rusija še naprej napada in »poriva«, ne da bi dosegla relevantne uspehe. Tega ne dela, ker namerava osvojiti kakšno strateško pomembno ožino, mesto ali vas, specifičnega teritorialnega cilja ni. Pač pa imajo Rusi potrebo, da za pogajalsko mizo zatrdijo, da so še vedno zmožni napredovati, predvsem pa, da Ukrajinci nimajo dovolj moči, da bi šli v protinapad.

Več v (današnjem) nedeljskem Primorskem dnevniku.