»Gaza naj bo prostor spomina in vrnitve, ne pa riviera«

Kdo ima pravico načrtovati prihodnost uničene Gaze in kako je mogoče obnoviti skupnost, ne da bi ji izbrisali spomin? Ta in mnoga druga vprašanja je prejšnji teden v Kopru načel palestinsko-britanski arhitekt Antoine Raffoul, ki je številnemu občinstvu na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (UP FHŠ) tudi prvič predstavil svoj načrt za obnovo Gaze. Pri tem ni nastopil le kot arhitekt s tehničnimi rešitvami, temveč kot strokovnjak, za katerega je arhitektura neločljiva od zgodovine, pravice do vrnitve in dostojanstva Palestincev. Obnova je zato v Raffoulovi viziji politični, zgodovinski in etični načrt za prostor, ki je bil nekoč naravni biser in stičišče kultur, po skoraj dveh desetletjih izraelske blokade pa najprej največji zapor pod milim nebom in danes kraj popolnega uničenja in neizmerne bolečine.

Najtežje vprašanje predavanja je bilo, ali je po tolikšnem nasilju vrnitev k miru sploh mogoča? Raffoul brez omahovanja meni, da je. A ne zato, ker bi bil naiven ali ker bi zanikal nasilje - tudi sam je bil namreč skupaj z družino leta 1948 izgnan s svoje zemlje -, ampak ker ga zavrača kot zadnjo besedo zgodovine. »Doslej se nobena rešitev ni obnesla, saj sionistična ideologija teži k etničnemu čiščenju Palestine. V nasprotju s tem jaz sionistom, ki so ukradli mojo zemljo, ponujam možnost, da na njej ostanejo z nami v eni skupni državi. Če oni razglašajo eno državo samo za Jude, jaz razglašam eno državo za vse,« je bil jasen Raffoul.

Srečanje z arhitektom je potekalo v sklopu niza dogodkov Svobodna Palestina ob obletnici začetka nakbe 15. maja 1948, ko sta ustanovitvi Izraela sledila pregon in izgon 700 tisoč Palestincev iz njihove zemlje. Skupaj z UP FHŠ so ga priredili Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Gibanje za pravice Palestincev in zavod Divja misel in društvo Kallipolis iz Trsta.

Novo nad starim

V središču Raffoulovega projekta je misel, da obnova ne sme postati laboratorij za geopolitične dogovore ali luksuzna kolonialna riviera, pač pa prostor spomina, vrnitve, vode, polj, poti, hiš in imen. Obenem Gaze ne dojema kot ozek pas ob morju, temveč kot zgodovinsko regijo Palestine in del širšega sredozemskega sveta. »Pravijo, da je uničenje prva, biti pozabljen pa druga oblika smrti. Kot Palestinec vam pravim: mi Palestinci zavračamo to drugo smrt,» je dejal palestinsko-britanski arhitekt.

Raffoulova urbanistična vizija vključuje ponovno vzpostavitev glavnih prometnih arterij, obalni pas bi spremenil v javni prostor brez zgradb, ki bi služil skupnosti. Njegova arhitektura prihodnosti ni nostalgična rekonstrukcija preteklosti, temveč poskus gradnje novega nad starim. Najbolj simbolen del načrta pa je podzemni spominski muzej, nad katerim bi se dvigal visok stolp, ki bi jug Palestine simbolično povezoval z goro Jabal Jarmak na severu.

Kot je spomnil Raffoul, je načrtov za obnovo posameznih palestinskih vasi že veliko. Mnoge so podpisali študenti arhitekture v okviru natečajev pobude Palestine Land Society, ki jo sam koordinira že 26 let. Ena od nagrajenk je bila mlada arhitektka iz Gaze Maha Jamal Mansur, ki je bila skupaj z družino ubita v izraelskem napadu konec novembra 2023. Njej je Raffoul posvetil srečanje v Kopru.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.