Hiša ni tesna, če ljudje niso besni

V sredo načrtujem pogovor z Angelo Merkel. Torej bi bil petek bolj primeren.« Sporočilo je izzvenelo skoraj kot opravičilo, da je med dnevoma, ki sem ju predlagal za pogovor, izbral drugega, kasnejšega. In tistega dne me je Valentin Inzko pričakal pred svojo domačijo v Svečah, majhni vasi pri Bistrici v Rožu, kjer si je uredil hišo tik za zgodovinsko Einspielerjevo domačijo. In to mi ponosno razkaže.

»Vse je tako, kot je bilo nekoč,« pravi, in v rokah drži sliko svoje babice, učiteljice, »ki je po prvi svetovni vojni pozdravila generala Maistra in so jo zato Avstrijci odpustili iz službe,« pove brez ovinkov. Ponosen je na svoje prednike in skoraj se opravičuje, ker je priimek Einspieler ostal samo za zgodovino, kajti v družini je bilo šest fantov, vsi so bili duhovniki; najbolj poznan med njimi je bil Andrej Einspieler, politik, duhovnik in publicist, skupaj s Slomškom in Janežičem ustanovitelj Mohorjeve družbe, človek, ki velja za »očeta koroških Slovencev«.

Einspielerjeva domačija je v celoti ohranjena, vendar ne samo to. V Svečah je Inzko odkupil star skedenj in ga preuredil v majhen kulturni center. To je bila velika investicija, nekakšno darilo koroškim Slovencem in domači vasi, ki si še ni priborila niti dvojezične table, čeprav je občina zadevni sklep že sprejela. Tu se bo dogajala kultura, ne samo slovenska in koroška, ampak kultura z veliko začetnico, pa čeprav v majhnem prostoru, kajti Inzko je svetovljan, človek odprtih pogledov in velike srčne kulture, Slovenec in državljan sveta obenem.

Valentin Inzko je slovenski diplomat, ki se je res zelo visoko povzpel v mednarodni diplomaciji. Več kot dvanajst let, do nedavne upokojitve, je bil visoki predstavnik Združenih narodov v Bosni in Hercegovini, ampak svojo diplomatsko pot je začel zelo zgodaj, takoj po dokončani diplomatski akademiji na Dunaju. Zaposlil se je na avstrijskem zunanjem ministrstvu, nato je bil štiri leta pri misijah Združenih narodov v Mongoliji in Šrilanki, nakar avstrijski kulturni ataše v Pragi in Beogradu, pa veleposlanik Avstrije, najprej v Bosni in Hercegovini in končno v Sloveniji. Marca 2009 je bil imenovan za visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino.

Pogovor o njegovem mandatu, o težkih odločitvah, ki jih je moral sprejeti, pa tudi o koroških Slovencih, ki so vedno ostali v ospredju njegovega razmišljanja in dela, tudi zato, ker je že 11 let predsednik narodnega sveta koroških Slovencev, je bil sproščen, iskren, vendar mestoma previden, ker je Inzko pač diplomat.

Nekdanji slovenski veleposlanik v Rimu, zdaj že pokojni Peter Bekeš, mi je nekoč dejal, da je veleposlanik lahko uspešen samo, če ljubi državo, v kateri opravlja svojo funkcijo. Za Inzka to v celoti velja; iz vsega pogovora izhaja njegova velika navezanost na Bosno in Hercegovino, predvsem na tamkajšnje ljudi, in sočutje z narodom, ki že desetletja trpi zaradi grozot, ki jih je doživljal ob koncu prejšnjega stoletja. V njegovih besedah so čustva prevladala nad politiko, skrb za prihodnost je presegala odnos do preteklosti, vse v ravnovesju med diplomatsko etiko in človeškim čustvi.

Ob odhodu iz Sarajeva ste začeli z besedami: »Se nije rodio, koji je svima ugodio.« Ste mislili na zadnji sklep, ko ste uporabili Bonska pooblastila in v kazenski zakonik vključili zanikanje genocida in odlikovanja vojnim zločincem kot kazniva dejanja? Zakaj ste sprejeli to odločitev in, nerodno, vendar obvezno vprašanje, ste vedeli, da bi bilo po tem sklepu Vaše delo v BiH zelo oteženo in ste zato počakali do nekaj dni pred odhodom.

Ta bosanski pregovor sem že uporabil v svojem prvem govoru pred 12. leti. Da bi ljudem povedal takoj, da ne morem biti visoki predstavnik, ki bo vsem ugodil. Na koncu pa sem dodal, da hiša ni tesna, če ljudje niso besni, se pravi, če se dobro razumejo. Povedal sem še, da je Bosna in Hercegovina večja kot Slovenija, Belgija in Luksemburg skupaj, kar pomeni, da je dovolj prostora za vse. Jasno pa je, da v BiH ne moreš vsem ugoditi, ker bo vedno nekdo nezadovoljen in tam so trije, ki so lahko nezadovoljni: Hrvati, ki so najmanjši, Bošnjaki, ki jih je polovica in Srbi, ki se čutijo še vedno ogrožene.

Mislite, da bi bilo po tem sklepu vaše delo težje, kot je bilo doslej?

Odločal sem po svoji vesti. Vendar sem ta sklep skrbno pripravljal dve leti; že leta 2019 sem v poročilo Varnostnemu svetu Združenih narodov, pozval Dodika, naj umakne obeležje Radovanu Karadžiću. Počakal sem, da je bil Karadžić pravnomočno obsojen, to je bilo leta 2019. Začelo se je torej s spominsko ploščo Karadžiću na nekem študentskem domu na Palah, bivšem glavnem mestu Republike srpske. Zahteval sem, da jo odstranijo. Dodik, ki je ploščo namestil, se ni odzval, zato sem mu določil časovni rok in dejansko je kasneje, bilo je leta 2010, to ploščo odstranila sama Karadžićeva hčerka, Sonja. Dodika sem takrat označil za strahopetca. Zahteval sem tudi, da Republika srpska prekliče odlikovanja, ki jih je podelila trem pravomočno obsojenim vojnim zločincem, poleg Karadžića tudi Biljani Plavšić in Momčilu Krajišniku. 27. aprila letos sem pisal predsedniku skupščine Republike srpske in jim dal možnost, da oni ta odlikovanja sami prekličejo; določil sem jim trimesečni rok. To so označili kot ultimat, češ da vedo, kako se vsak ultimat konča. Rok sem določil konca aprila letos zato, ker sem moral maja, kot vsako leto doslej, poročati Varnostnemu svetu in sem želel povedati, ali je ta problem rešen ali ne. Potem so mi odgovorili, da odlikovanj ne bodo preklicali, češ da je bila odločitev pravilna. Torej je imel parlament Republike srpske možnost, da sam preklice odlikovanja.

Tudi parlamentu BiH sem dal možnost, da sam sprejme zakon, s katerim bi prepovedal čaščenje vojnih zločincev in tudi zanikanje genocida. Vsi poskusi, da bi bil ta zakon sprejet, pa so propadli. Potem, 8. junija letos, je bil še Ratko Mladić pravnomočno obsojen, nakar sem svojemu nadzornemu odboru, ki ga sestavljajo ga predstavniki 12 držav, napovedal, da nameravam sprejeti ta zakon. To je bilo 6. julija, vsi so pričakovali, da bom to naredil 11. julija, na obletnico pokola v Srebrenici. Tega nisem naredil, nisem hotel bremeniti spominskih svečanosti, kasneje pa je bilo veliko pritiskov, naj tega ne naredim, čeprav obstaja tozadevna jasna direktiva Evropske unije iz leta 2008, ki prepoveduje čaščenje vojnih zločincev in zanikanje ali banalizacijo genocida. Jaz sem to direktivo samo izpolnil. Zdaj pa je v BiH veliko razburjenje, srbski politiki so se umaknili iz državnih institucij, pravijo, da ne bodo več sodelovali. Sicer pa želim opozoriti, da sem v poslanici, ki jo omenjate, tudi povedal, da obstajajo v BiH trije dobri narodi, da torej ni slabih narodov in da tudi ni kolektivne krivde, krivdo pa nosijo le posamezniki z imenom in priimkom.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.