»Italija je s to vlado spet postala pomemben dejavnik v Evropi«

Gianni Cuperlo, 59-letni politik po rodu iz Trsta, zagotovo ni človek, ki bi silil v ospredje. Skromnost je njegova velika odlika. Je pa nedvomno izkušen in predvsem razmišljujoč politik. Leta 2006 je bil prvič izvoljen v parlament, leta 2016 je bil protikandidat Matteu Renziju za sekretarja Demokratske stranke; zmagal je Renzi, a Cuperlo je sprejel predsedniško mesto, s katerega je kmalu odstopil zaradi nesoglasja o volilni zakonodaji, verjetno pa tudi zaradi njune značajne nezdružljivosti. Na volitvah leta 2018 ga je stranka kandidirala za poslanca v Sassuolu v Emiliji, vendar se je kandidaturi odpovedal in prepustil mesto krajevnemu kandidatu. Ostal pa je v vodstvu stranke in dela v majhni pisarni na njenem osrednjem rimskem sedežu, kjer je tekel tudi ta pogovor.

Začniva kar pri referendumu. Nihče ni dvomil v potrditev zmanjšanja števila parlamentarcev, obstajalo je vprašanje, koliko volivcev se bo odločilo proti. In zdaj, ko je rezultat znan, sprašujem, ali je šlo samo za zmago antipolitike ali pa za globlji premik v italijanski družbi.

Všeč bi mi bila druga opcija, pošteno se mi zdi, tudi glede na mojo odločitev, da svetujem glasovanje za »ne«, opozoriti na pečat, ki ga je imela ta odločitev v začetni fazi. V začetku zakonodajne dobe je minister za odnose s parlamentom in za neposredno demokracijo (to je bil njegov uradni naziv) Riccardo Fraccaro vložil tri zakonske osnutke ustavnih sprememb. Eden je v ponedeljek z referendumom postal zakon, gre za zmanjšanje števila poslancev in senatorjev, skupno 345 parlamentarcev. Drugi predlog je zadeval odpravo določila, da izvoljeni parlamentarci delujejo svobodno in niso dolžni spoštovati sklepov stranke, s katero so bili izvoljeni, tretji pa zavezo parlamenta, da brez sprememb razpravlja o zakonskih predlogih, ki bi jih predstavili volivci z zbiranjem določenega števila podpisov. Vse tri predloge je povezovala nit, ki je dajala neposredni demokraciji prednost pred predstavniško demokracijo.

Tu je treba opozoriti, da je Beppe Grillo, oče in duša Gibanja 5 zvezd, dan po referendumu na nekem zasedanju Evropskega parlamenta potrdil primat čedalje bolj prisotne neposredne demokracije na škodo predstavniške demokracije, ki jo očitno ima za ostanek prejšnjega zgodovinskega obdobja. Kaj se dogaja zdaj? Rad razmišljam, da je ta referendum zadnji uspeh dolgega obdobja, ki ga imamo za seboj in v katerem je prišlo do zelo spornih odločitev, med katerimi odprava javnega financiranja strank, težnje k zmanjšanju vloge političnih strank, poudarjanja osebnosti voditeljev, kar je, ne naključno, sovpadalo z dejanskim prenosom zakonodajne funkcije s parlamenta na vlado. Upam, da je bil ta referendum zadnje dejanje politične kampanje, ki je zdaj spraševala volivce, ali želijo zmanjšati število dobro plačanih lenuhov in mešetarjev; dejstvo je, da tistih 30 odstotkov volivcev, ki so se izrekli za ne, predstavlja spodbudo za reforme, ki so nujno potrebne.

Celoten intervju preberite v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.