Je Evropska unija še branik pred fašizmi?

Je Evropska unija še branik pred fašizmi in nacionalizmi, ko se iz drobovja zgodovine spet pojavlja njena črna duša in naskakuje oblast na celini? Na videmskem festivalu Vicino–Lontano so na to vprašanje odgovarjali politolog Piero Ignazi, avtor več knjig o skrajni desnici v Italiji in Evropi, novinarka Tonia Mastrobuoni, ki je v knjigi La peste (Kuga) opisala rast neonacizma v Nemčiji in Omran Shroufi z Univerze v Bruslju, poznavalec skrajne desnice v Izraelu in njenih vezi s fašisti v Evropi.

Slika ni spodbudna, je ocenil Ignazi. Orbanov poraz na Madžarskem ni bil revolucija, bolj je prelom znotraj režima, kot se dogaja v diktaturah. Peter Magyar je spravljivejši do EU, po ideološki plati pa ni daleč od predhodnika. Poleg tega je desnica prišla na oblast tudi v Bolgariji, v Romuniji pa ruši vlado oblikovano po volitvah, ki so jih tudi na pritisk Bruslja večkrat ponovili v strahu pred suverenisti.

Nov alarmni zvonec so bile lokalne volitve v Veliki Britaniji, kjer so laburisti in konservativci šele 3. oziroma 4. stranka, zmagal je desni Reform UK, drugi pa so Zeleni. Še bolj kot za London je Ignazi vznemirjen zaradi usode Berlina in Pariza. Nigel Farage ni resna figura, ki bi jo Britanci lahko izvolili za premierja. Drugače je v Franciji in Nemčiji, kjer sta Nacionalni zbor Marine Le Pen in AfD daleč prvi stranki. Z njima zares tvegamo, da bomo v nekaj letih dobili rjavo, neonacistično Evropo.

Za Ignazija so glavni krivci za to konservativci, ki so se po Reaganu in Thatcher navzeli neoliberalne ideologije in razgradili socialno državo. Sokrivi so liberalci (Macron) in socialdemokrati (od Blaira do Renzija in nemške SPD), ki so šli po isti poti in zatajili svoje socialne korenine. Stvar se je še zaostrila zaradi soudeležbe EU v vojni v Ukrajini in oboroževanja, ki odjeda denar sociali, šolstvu, zdravstvu.

So desnice res alternativa?

Osiromašeni družbeni sloji zato iščejo alternativo. Ko je ni na levici, se obrnejo na skrajno desno, ki jim obljublja izgubljeni welfare. Zato delavski glasovi gredo na desno, kot se je že zgodilo v Italiji. Giorgia Meloni je potem zatajila obljube in se podredila atlantizmu in neoliberalizmu. Zdaj izgublja konsenz, a na levi ni videti prave alternative, saj del leve sredine še naprej podpira vojno in oboroževanje, ki ju ljudje nočejo.

Ignazi ne verjame, da so desnice zares alternativa. Mimo predvolilnih gesel so dvoumni glede atlantizma, odnosov do Rusije in neoliberalnega ustroja. Skupno jim je nasprotovanje iluminizmu in idealom francoske revolucije – svoboda, enakost, bratstvo. Reakcionarne desnice bi jih nadomestile s tradicijo, hierarhijo, zatiranjem etničnih, spolnih in vsakršnih drugačnosti. Zagovarjajo čistost nacije, rasizem, biološko hierarhijo med ljudmi.

Tiha vsakodnevna infiltracija

Nosilka teh idej je tudi AfD, ki se kot kuga širi po nemškem podeželju in tiho pridobiva konsenz, je povedala Tonia Mastrobuoni. Stranka je nastala med ordoliberalnimi ekonomisti, ki so nasprotovali evru, potem pa se je z leti vse bolj pomikala proti skrajni desni. Danes zajema galaksijo starih in novih družbenih gibanj. Med njimi so neoromantiki gibanja völkisch, s koreninami v nacionalizmu 19. stoletja, nostalgiki po rajhu in neonacisti, ki svoje otroke izobražujejo na osamljenih kmetijah, jih usposabljajo v paravojaških taboriščih in sanjajo o novem etničnem redu.

Vzhodna Nemčija je ob združitvi izgubila mnoge socialne varovalke, tržnemu kapitalizmu izpostavljeni ljudje, ki niso dosegli blagostanja zahodnih sosedov, so zdaj manevrska masa za evroskeptično AfD, ki je postopoma vsrkala rasistična in nacionalistična čustva. Nemška obveščevalna služba jo uvršča med subverzivna gibanja, po anketah pa je z 28 % že prva stranka v državi. Del demokratične javnosti se ji upira, a je pod udarom groženj in napadov.

S knjigo o novi kugi Mastrobuoni razkriva, da se v Nemčiji nekaj kuha in da je demokracija ogrožena. Ne s pohodi, ampak s tiho vsakodnevno infiltracijo. In če se to dogaja v Nemčiji, se lahko kjerkoli v EU.

Vloga izraelske države

Naj zveni še tako presenetljivo, ta pohod desnice aktivno podpira Izrael, ki v zameno dobiva politično podporo za kolonizacijo Palestine, je povedal Omran Shroufi. Aktivno podpirajo Marine Le Pen kot so Orbana, Giorgio Meloni in nemško AfD. Mattea Salvinija so nagradili kot prijatelja Izraela. Skrajne desnice so v evropskem in nacionalnih parlamentih sabotirale priznanje Palestine in vselej glasujejo v korist Izraela.

Kako je to mogoče, ko pa se še niso otresli antisemitizma, ki prihaja na dan v napadih na Georgea Sorosa in vizijo odprte družbe kot zarote judovske internacionale? Antisemitizem sobiva s sionizmom: Judov nočejo v Evropi, ne motijo pa jih v Izraelu, v katerem vidijo model avtoritarne, militarizirane in antiislamske države, ki bi jo radi replicirali v Evropi. Islamofobija nadomešča nekdanji antisemitizem. Pozor, bodoča Evropa bi lahko postala vse bolj podobna današnjemu Izraelu, je posvaril Shroufi.