»K sebi domov, kjer sem gostil šest narkomanov, sem vzel še dojenčičo«

V delovni sobi vile na Opčinah je prejšnjo soboto sijala posebna luč. Jutro je bilo svetlo in anekdote 88-letnega Maria Vatte so bile uglašene s sijajem majskega jutra. Spomnil se je na primer, kako se je na Kolonkovcu trudil maševati v slovenščini: »Zabavali smo se. Nisem pravil pójemo, ampak pojémo.« Nato se je začel pravi intervju. Prva tema je bila glasba, ki mu je zlezla pod kožo že v najzgodnejšem otroštvu, ker je imel oče vedno prižgan radio. Nato so prišle na vrsto vera, ljubezen, skrb za zasvojence, nebogljene in reveže. Na koncu, po uri pogovora, smrt. Luč je postala še svetlejša. Začutil si jo tudi v lesku solz intervjuvanca.

Igrali ste v jazz ansamblu?

Poglejte (obrne se k polici in pokaže proti uokvirjeni črno-beli fotografiji štirih mladih glasbenikov). Fotografija je iz leta 1956. Kvaliteten sestav. Tisti najnižji na fotografiji, kitarist, se je uveljavil. Igral je tudi z Renatom Carosonejem.

Kateri instrument ste igrali vi?

Vse saksofone, a moj instrument je bil altovski saksofon.

Kako je bilo skupini ime?

Blue Note ali nekaj podobnega. RAI je tista leta snoval big bend za televizijo in na vseh deželnih sedežih so potekale avdicije. Vem, da so naš posnetek poslali v Milan, a ostalim članom skupine nisem povedal, da bom čez dva meseca vstopil v semenišče.

Kdaj je bilo to?

To je bilo leta 1957, ko sem ravno dopolnil 20 let.

Ste čutili konflikt med glasbo in duhovniškim poklicem?

Da. A to je bil pozitiven konflikt. Oboje je pač naravnano k življenju, oboje je nekaj, kar ti je podarjeno in kar deliš. Spomnim se silvestrovanja leta 1956, ko sem že čutil notranji klic. Igrali smo v klubu za ugledno družbo. Ob polnoči sem Bogu, nekoliko naduto, poslal novoletno željo, naj mi jasno pove, ali si želi, da mu sledim po duhovniški poti, ker vlečenje na dolgo mi ni všeč. Septembra sem že bil v semenišču. Duhovnik sem zdaj 63 let.

Igrali ste in verjetno videli, kako se med plesom rojevajo ljubezni. Ste razmišljali o tem, ko ste se odločali za duhovniški poklic?

Seveda. Sam sem občutil ljubezen. Najprej v najstništvu. Kakšen občutek je to! Nato me je močno čustvo prevzelo tudi v odraslih letih. Ostal pa sem zvest. Naj dodam svoje mnenje, da kdor ne zna ljubiti, ne bi smel postati duhovnik. V drugih Cerkvah so duhovniki lahko poročeni, kar je dokaz, da celibat ni neodtujljiva lastnost duhovništva. Zakaj sem se torej odločil zanj? Zaradi Jezusove omembe evnuhov v evangeliju, kjer pravi: eni so taki po naravi, eni zaradi zla drugih ljudi, eni zaradi Božjega kraljestva.

Za celibat ste se potemtakem odločili po Svetem pismu?

Da. To, da ga zagovarja Cerkev, pa je zame jamstvo. Ni mi bilo težko sprejeti celibata. Vendar ko sem se pred posvečenjem moral formalno obvezati k vzdržnosti, me je zaviralo nekaj drugega.

Kaj?

Zelo močna želja po očetovstvu. Je pa kasneje prišlo ... Ko sem bil star približno 40 let, me je v zapor, kjer je prestajal kazen, poklical mlad znanec. Prosil mi je, naj prevzamem skrb za šestmesečno hčerkico, ki se mu je rodila v razmerju z dekletom, mlajšim od 15 let. Dojenčico sem res vzel k sebi domov k Svetemu Justu, kjer sem takrat gostil šest narkomanov. Otrok je povsem spremenil vzdušje pod streho. Ta deklica bo jutri, 3. maja, dopolnila 46 let. Ima tri otroke, ki mi pravijo »nono«.

Kako pa ona pravi vam?

Mario. Ko me vprašajo, katero je moje največje zadoščenje v življenju, zmeraj rečem, da je to Erika. Nisem je zares posvojil, skrb za njo so prevzeli drugi starši, toda ves čas sva gojila stike in še danes se slišiva nekajkrat na teden.

Ste zaradi te močne želje po očetovstvu ustanovili organizacijo San Martino al Campo?

Ne, mislim, da ni bil to razlog. Leta 1968 sem vodil oratorij. Kar v sladoledarni smo s skupino mladih proučevali dokumente drugega vatikanskega koncila, ki govorijo o približevanju Cerkve sodobnemu svetu in ljudem. Nenadoma je v skupini zmanjkalo dekle. Čez čas mi je njena mama, ki je malo pred tem ovdovela, povedala, da je hčerka zbežala z odvisnikom. Začeli smo jo iskati in izsledil sem jo nekje izven Trsta. Takrat sem začel odkrivati svet narkomanstva. Začutil sem, da sem pred razcepom: naj nadaljujem po poti tradicionalnega duhovništva, kar je spoštovanja vredno, ali naj se posvetim tem primerom? Zdelo se mi je, da ne smem umakniti pogleda. Posvetil sem ulici, ki je postala moja najpomembnejša šola. Načrtno sem hodil v kraje, ki so bili na slabem glasu. Vsak večer sem tudi plačal 80 lir in prespal v zavetišču za brezdomce v Ulici Gaspare Gozzi.

Spali ste v zavetišču, da bi spoznali svet marginalcev?

Da. Na vogalu je bila gostilna, ki so ji pravili L’urlo (Krik). Že ime pove veliko. Vodiči o ravnanju z zasvojenci niso obstajali, moral sem si pomagati kot samouk. Bral sem literaturo, ki je spodbujala k uživanju drog: knjige Timothyja Learyja, Williama Burroughsa, pisateljev ulice ... Bral sem jih in ukrepal v obratni smeri.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.