Ko je bil Arafat v Rimu skoraj doma

Italija je, skupaj z Nemčijo, ena od večjih držav Evropske unije, ki nemo spremlja genocid v Gazi in s tem hočeš nočeš izkazuje naklonjenost razdiralni usmeritvi Izraela. Ko govorimo o Italiji, mislimo na njeno vlado in ne na njene državljane, ki so tudi na ulicah solidarni s prebivalci Gaze in Palestinci na sploh.

V preteklosti je Italija med vsemi državami zahodne Evrope veljala za najbolj naklonjeno državo Palestini. Dovolj, da omenimo tesne politične in prijateljske vezi med predsednikom vlade Bettinom Craxijem in palestinskim vodjo Jaserom Arafatom, ki so ga Izraelci imeli za terorista.

Tudi Silvio Berlusconi, ki sicer ni bi bil nasprotnik Izraela, je gojil dobre odnose z arabskim svetom, posebno z libijskim voditeljem Moamerjem Gadafijem. Berlusconi se je nekajkrat srečal z Arafatom, kar ni bilo po godu Izraelcem in tudi ne Američanom.

Po koncu druge vojne so vlade pod vodstvom Krščanske demokracije izkazovale posebno pozornost arabskim državam. Rim je stremel po vodilni vlogi v Sredozemlju in hkrati želel imeti gospodarske koristi od prijateljskih odnosov z arabskimi državami, od katerih je relativno poceni kupoval nafto. Italija je v bistvu zasledovala dvotirno zunanjo politiko: na eni strani lojalnost do ZDA, po drugi privilegirani odnosi z državami južnega Sredozemlja. Mojster te dvotirnosti je bil Giulio Andreotti.