Magris ni bil za politiko

Ena glavnih, če že ne glavna hiba današnje družbe je, da ima zelo kratek zgodovinski spomin. V to je prepričan tržaški profesor in pisatelj Claudio Magris, ki se je ob robu septembrskega tržaškega znanstvenega foruma ESOF srečal s predsednikom italijanske vlade Giuseppejem Contejem. Iz magnetograma, ki ga je objavila la Lettura, priloga dnevnika Corriere della Sera, izhaja, da je bolj kot za razgovor šlo za intervju: predsednik je spraševal, Magris pa odgovarjal in odgovore pospremil z razmišljanji o svojih izkušnjah in preizkušnjah, tudi v politiki.

Pisatelj je bil leta 1994 izvoljen v senat kot neodvisen s široko politično podporo levice, leve sredine in takratne Ljudske stranke. Za njegovo kandidaturo je bil »kriv« Silvio Berlusconi, ki je takrat prvič zmagal na volitvah in nato postal predsednik vlade. »V senat sem šel sem kljub slabi volilni kampanji, k moji izvolitvi je botroval tudi razkol na desnici,« je pojasnil Magris, ki priznava, da je s kandidaturo storil nekaj, kar ni bilo v njegovi naravi. »Naredil sem, kar sem mogel in zmogel, v senatu sem se veliko naučil, a politika res ni moj kruh,« je dodal.

Svet, v katerem živimo, se Magrisu zdi svet narobe. Presunil ga je nedavni dogodek na glavnem trgu v Varšavi, ki so ga nacisti totalno razrušili, danes pa poljski državljani tam korakajo v spremstvu nacističnih simbolov in zastav. »To je neverjetno in proti vsaki normalni logiki, zato ta svet nikakor ni moj svet«, je Magris odgovoril Conteju.