»Marsikaj se da še narediti«

Ko prebereš uradni opis čezmejnih projektov, ki se napajajo s sredstvi programa Interreg Italia-Slovenija, te običajno že po nekaj vrsticah boli glava. Eduka2, katerega vodilni partner je Slovenski raziskovalni inštitut (Slori), v tem ni izjema. A ob pogovoru z raziskovalko Slorija Norino Bogatec razumeš, da se za učeno spakedranščino skriva več zanimivih zgodb. Bogatčeva je skrbela za srečevanje slovenskih in italijanskih šol na obeh straneh meje.

Mladi iz Slovenije ne iščejo stikov v Italiji in obratno?

Ni stikov niti med, recimo, Italijani in Slovenci v Trstu ali Slovenci in Italijani v Sloveniji.

Zakaj?

Ko smo to spraševali, je bil glavni odgovor jezik.

To je v Italiji razumljivo, glede na to da Italijani praviloma ne govorijo slovensko. A slovenska Istra je dvojezična ...

Se dobro spomnim fanta, ki nam je povedal, zakaj je v Kopru tako: vsi se učijo italijanščine, a je ne govorijo. Govorijo slovensko.

Kateri jezik je prevladal, ko so se v sklopu projekta srečali slovenska šola iz Italije in italijanska šola iz Slovenije?

Mešano, odvisno je bilo tudi od situacije, ki smo jo ustvarjali.

Kaj ste raziskovalci ugotovili, ko ste spajali učence različnih skupnosti?

Tako kot že pri prvi Eduki smo ugotovili, da se da marsikaj napraviti ...

Celoten pogovor si preberite v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku