»Nakup stanovanja v Trstu izhaja tudi iz moje profesionalne obsesije z mesti«

Z Markom Peterlinom sva se pogovarjala v enem izmed barov ob Šentjakobskem trgu. Diplomiral je na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in magistriral na Politehniški univerzi v Kataloniji v Barceloni. Je soustanovitelj Inštituta za politike prostora (IPoP), nevladne organizacije, ki se posveča trajnostni mobilnosti, urejanju javnega prostora in vključevanju javnosti v urbanistično načrtovanje; tam je bil do letos tudi direktor. Piše kolumne za Primorski dnevnik in Dnevnik. Živi v Ljubljani, konce tedna pa z Janjo preživljata v Trstu.

Vaša zgodba o Trstu bi se lahko začela pred vsaj desetletjem. Magistrirali ste v Španiji, vaša prva izbira za nadaljevanje študija je bila Italija. Nameravali ste doktorirati prav v Trstu. Kaj se je zgodilo?

Res je, magisterij sem zaključil v Barceloni. Ko sem se vrnil od tam, sem želel študij nadaljevati in sem se povezal z Inštitutom za mednarodno sociologijo v Gorici. Želel sem raziskovati mednarodne projekte, teorijo omrežij in učinke programov, kot je, recimo, Interreg. Ker je bil ta inštitut tesno povezan z Univerzo v Trstu, sem se tam okoli leta 2006 ali 2007 celo že napol vpisal na študij. Na koncu pa sem to pot opustil, saj nisem imel več ne časa ne pravega motiva za doktorat.

Kdaj ste se potem vrnili v Trst?

Ko sva z ženo Janjo dobila otroke, smo začeli iskati ideje za družinske izlete in Trst je bil ena od možnosti, ki smo jo imeli ves čas v mislih. Raziskovali smo okolico, kot so dolina Glinščice, Kontovel in Miramar. Na Opčinah smo imeli svojo bazo in potem smo šli ali peš, z avtobusom ali tramvajem, ko je še redno vozil, v središče Trsta.

Kaj se je zgodilo, kaj je bilo ključno, da ste se odločili za nakup stanovanja v Trstu?

Pobuda in odločitev verjetno izhajata tudi iz moje profesionalne obsesije z mesti. V Sloveniji imamo - pa s tem nočem biti krivičen - le eno resno mesto, morda dve. Maribor mi je, na primer, zelo pri srcu, vendar imam občutek, da se mentalno drži nazaj, da vidi sebe kot premajhnega in je zato manjši, kot bi dejansko lahko bil.

Trst pa je v vsem popolno nasprotje Ljubljane. Je kompleksno mesto, ki daje vtis, da je večje, kot je, njegov živahni utrip in velemestna pestrost pa me izjemno fascinirata. Ta strast do mest povezuje mene in Janjo, v tem duhu pa sva v resnici vzgajala tudi otroke. Glavni intimni motiv za nakup je bil torej imeti še eno bazo zunaj Ljubljane. Če se v enem okolju preveč omejiš, je dobro imeti odprta še druga vrata. V času pandemije koronavirusa sva prvo stanovanje dejansko gledala v Palermu na Siciliji. Kaos metropole in pragmatična vitalnost sta naju očarala. Takrat sem spremljal nepremičninske oglase v več italijanskih mestih, saj so bile nepremičnine takrat neprimerljivo cenejše kot danes.

Na koncu je pri odločitvi prevladala praktičnost. Začela sva razmišljati, kaj je bolj uporabno za vikend bazo, ki jo lahko obiščeš vsak teden, v primerjavi z mestom na jugu Italije, kamor ti uspe odpotovati le dvakrat na leto. Prav ob tem trgu, kjer sva zdaj, sva se odločila za stanovanje, ki sva ga potem tudi kupila.

Glede na to, da ste po izobrazbi arhitekt, ste za stanovanje v Trstu sami naredili načrt?

Stanovanje smo kupili ravno zato, ker je bil tloris zelo praktičen, uporaben. Kot arhitekt ne bi mogel narediti boljšega. Tudi lokacija, živost predela je pripomogla k temu, da sva prav tu kupila stanovanje. Naše stanovanje je majhno in brez balkona, zato smo si že takrat rekli, da bo pač ta trg naša dnevna soba. Sveti Jakob je bil definitivno ključna točka in bistven dejavnik pri izbiri.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.