Ni pomoči za slovenske otroke

Slovenski šolarji v Italiji so v primerjavi z italijanskimi vrstniki žrtve diskriminacije, ki pa se je v medijih in političnih razpravah redko spomnimo. Medtem ko so italijanskogovoreči učenci in dijaki z motnjami v učenju ali vedenjskimi težavami deležni celostne pomoči, so slovenski otroci prepuščeni Slovenski socio-psiho-pedagoški službi (SSPPS), ki je kadrovsko podhranjena, deluje pa samo v Trstu.

»Benečija je glede tega popolnoma odkrita, ker slovenskih stokovnjakov ni, na Goriškem pa imamo nekaj profesionalnih figur, ni pa sistemske rešitve,« pravi ravnateljica v Špetru in Doberdobu Sonja Klanjšček.

Strinja se, da so slovenski otroci diskriminirani, »ne zaradi dolžine čakalnih dob, ker tu ni razlik, ampak zaradi tega, ker Slovenci določene pomoči ne morejo dobiti«.

Enako razmišlja tudi predsednica Paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine Ksenija Dobrila, ki je bila dolgo let učiteljica in ravnateljica. »Manjka na primer figura slovenskega fizioterapevta. Zato imamo primere majhnih otrok, ki doma govorijo samo slovensko, in zato dobesedno otrpnejo, ko pridejo pred fizioterapevta, ki jim govori v njim nerazumljivi italijanščini,« pravi.