»Ni važno kdo je kdo v manjšini, temveč kaj dela«

Vsaka generacija narodno pripadnost in slovensko manjšino doživlja po svoje, kar je po povsem normalno. Če hočeš danes razumeti, kje smo in kam gremo Slovenci v Italiji, moraš vedeti kaj in kako o našem vsakdanu razmišljajo mladi. Priložnost za to je bila dana na predstavitvi, v sklopu tržaškega Slofesta, knjige Perspektiva generacije, ki je izbor kolumn mlajših pisk in piscev v Primorskem dnevniku.

Mlada koroška aktivistka Meta Vouk je v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela dejala, da nima več upanja v manjšinske zastopniške organizacije, ki za mladino niso več relevantne. »Sami stari moški sedijo tam,« je dodala.

V slovenski manjšini v Italiji je stanje na srečo drugačno. V Rimu nas zastopa senatorka, SKGZ vodi ženska, predsednik SSO pa ne pripada starejši generaciji. Na predstavitvi nismo slišali, če je prav, da imamo v manjšini dve krovni organizaciji in če bi bilo mogoče boljše, da bi imeli eno samo skupno zvezo. Sodeč po odgovorih sodelujočih z različno izobrazbo, različnimi zanimanji, ki izhajajo iz različnih okoljih, je za mlade edino pomembno, kaj naše organizacije in ustanove delajo. Popolnoma tuji so jim spori in razhajanja, ki so sami sebi namen in ne vodijo nikamor, da ne govorimo o ideoloških delitvah.

Slišati je bilo tudi pripombo, da se mladi čutijo premalo upoštevane od vodilnih manjšinskih struktur in da so zato včasih nevidni. In to kljub temu, da so nosilni stebri v marsikaterem našem društvu. Beseda zamejka ali zamejec za mlade nima negativnega prizvoka, če ga je sploh kdaj imela.