»Nima smisla vzdrževati društva samo za seje ali razstave«

Nenavadno prizorišče pogovora je bila klop brez naslona sredi hodnika nakupovalnega središča med Tržičem in Ronkami. Veliko ljudi je hodilo mimo in Karlo Mucci je opazil, da mnogi ne kupijo ničesar. Ocenil je, da so prišli zgolj preganjat čas v dneh, ki niso pravi delavniki, ampak niti prazniki.

In tudi Mucci je priznal, da mu ta vmesni čas ne ustreza. Ni pa bil zaradi tega slabe volje, večkrat se je nasmehnil in mrke dogodke iz svojega življenja opisal zelo na hitro.

Ko sva se nazadnje pogovarjala, bilo je leta 2011, ste napovedali: čez 20 let v Ronkah ne bo več Slovencev, ampak slovensko se bo še govorilo. Kako kaže vaši napovedi?

(Se zasmeje) Slovenci so, jih je pa zelo malo, ki se pridružijo kulturnemu delovanju tukaj v Laškem. Delajo v Trstu in okolici, tu samo spijo. Ne čutijo povezanosti s tukajšnjim območjem.

Kaj imate v mislih, ko rečete »tu«? Ronke, Romjan ...

Tržič tudi. V Tržiču je kar veliko Slovencev, a so razpršeni, nimajo stikov med sabo. V Romjanu je recimo prilika za srečevanje slovenska maša, ki jo imamo enkrat na mesec. Čeprav, saj veste, ne hodijo vsi k maši in bi se raje dobivali v baru.

Koliko ljudi se udeležuje slovenske maše v Romjanu?

Okrog petnajst.

In vi ste se zdaj odločili za zaprtje SKRD Jadro ...

Da, poleti je prenehala z delovanjem klekljarska skupina. Nima smisla vzdrževati društva samo za seje ali razstave.

A ko je Lucia Germani letos napovedala konec delovanja slovenskega društva v Tržiču, so se potem le zbrali nekateri in preprečili zaprtje. Je kaj možnosti, da se to ponovi s SKRD Jadro?

Ni pravih ljudi. Z novo zakonodajo je vodenje društva postalo zelo komplicirano, vse moraš urejati po spletu, poznati kup gesel, uporabljati digitalno identiteto ... Drugi problem je odgovornost. Če nekaj ni v redu, plača predsednik.

In vi ste, kaj, trudni, naveličani?

In stari (se zasmeje). Imam 74 let. Svoje delo v Ronkah sem začel leta 1980 z ženskim pevskim zborom.

Vi, moški, ste bili predsednik ženskega pevskega zbora, kajne?

Predsednik zbora in tudi društva Jadro, oboje. Zbor je prenehal z delovanjem pred dvema letoma.

Ne bi lahko društvo Tržič skrbelo tudi za prireditve v Ronkah in okolici?

Oh ne, ne zmorejo.

Niti sedaj, ko so prenovili odbor?

Še vedno je Lucia, ki ohranja kontinuiteto, a ima svoja leta, drugače so ljudje, ki so v športu ali na univerzi in imajo toliko časa, kot ga pač imajo. Društvo obstaja, da se dokaže neka slovenska prisotnost, težko kaj več.

Morda društva niso več potrebna in se slovensko navzočnost lahko dokaže in ohranja na drug način ...

Vam dam primer. Danes sem vabljen v Turjak na praznik društva Associazione culturale Bisiaca. Nekoč so bili prav oni tisti, ki so najbolj nasprotovali slovenskemu delovanju. Zdaj pa me zmeraj povabijo zraven.

Enako tudi Občina Ronke, ko se sreča s pobrateno Metliko, in Občina Škocjan ob Soči, ko se sreča z Divačo ali Sankt Kanzianom (Škocjan v Podjuni). Jaz sem se recimo z domačini v avstrijskem Škocjanu pogovarjal po slovensko, pa se je izkazalo, da slovensko govori tudi župan, ki do takrat je to prikrival. Tudi ko se ronška župnija sreča z metliško smo zraven ...

Želite reči, da brez delujočega slovenskega društva vseh teh stikov ne bi bilo?

Tudi. Glejte, 7. februarja bo v Ronkah Prešernova proslava. Pobuda pa ni prišla od nas, ampak od občine. To je zelo pomembno. A do tega je prišlo, ker smo ves ta čas nekaj delali, gojili stike. Imel sem recimo stike z gospodom, ki je vodil market v Ronkah in je večkrat kaj prispeval ob kakšnem miklavževanju ali podobni priliki. Njegov sin – pravzaprav posinovljen sin, eden izmed teh, ki so prišli z juga Italije in tukaj dobili krušno družino – je bil zaposlen na občini. Ko so iz Rima poklicali na občino, da bi preverili, koliko Slovencev živi v Ronkah, je on rekel, uh, ja Slovencev je tu dosti, gotovo tisoč. Tako so Ronke brez težav prišle v območje izvajanja zaščitnega zakona in v Ronkah imamo tudi dvojezične napise.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.