O nasilju po koncu največje morije v zgodovini človeštva

V slovenskem delu Jugoslavije se je največje nasilje zmagovalcev nad poraženci udejanjilo v izvensodnih usmrtitvah, ki jim večkrat pravimo povojni poboji. Skupno število tedaj umorjenih Slovencev je znašalo 13.781, od tega je bila velika večina domobrancev, in sicer 11.616, nekaj je bilo slovenskih četnikov in pripadnikov policijskih organov, preostale so bile civilne žrtve. Med ubitimi je bilo tudi veliko pripadnikov drugih kolaboracionističnih vojaških formacij, kot so bili srbski četniki, hrvaški ustaši in drugi; ocenjuje se, da jih je umrlo 100.000 ali več. Kot Slovenci so tudi oni ob koncu vojne pobegnili na avstrijsko Koroško, od koder so britanske oblasti mnoge prisilno vrnile v Jugoslavijo. Sprva so jih odpeljali v jugoslovanska ujetniška taborišča, večje število pa so jih kmalu zatem masovno pobili. V tej fazi povojnega obračuna je v drugih okoliščinah umrlo približno še 1300 Slovencev.

Kruta usoda, bodisi zaradi smrti ali izgube staršev, je doletela tudi otroke, zlasti nemške etnične manjšine. Slednja je bila konec 1945 ali v začetku naslednjega leta skoraj v celoti izgnana iz Jugoslavije. Pri tem je treba poudariti, da so številni in najbolj izpostavljeni Nemci, ki so sodelovali z nacisti, zapustili Slovenijo že pred koncem vojaških operacij; to dokazuje tudi dejstvo, da je bilo po vojni v Sloveniji obsojenih in usmrčenih le nekaj nacističnih funkcionarjev. Poleg tega je veliko etničnih Nemcev, med 15 in 16 tisoč, zapustilo Slovenijo že ob umiku nemške vojske ob koncu vojne. Toda stigmatizacija Nemcev je ostala, saj so bili žrtve razširjenega prepričanja, da so kolektivno odgovorni za dejanja nacistov. Dejansko je bilo že pred vojno med tako imenovanimi volksdojčerji veliko podpornikov nacizma, tako da se je v partizanskem gibanju kot tudi v protipartizanskih krogih uveljavilo prepričanje v njihovo kolektivno krivdo ter da jih bo treba po vojni množično izgnati. V tem pogledu je bilo ravnanje z Madžari v Prekmurju in Italijani v Istri drugačno, saj so zanje predvideli obračun na podlagi individualnih dejanj med vojno ali pa njihove povezave s fašističnim režimom.

V manjšem obsegu so povojna maščevanja potekala tudi na obrobnih območjih, in sicer na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ter v Julijski krajini. Na Koroškem in Štajerskem je jugoslovanska vojska v začetku maja aretirala nekatere, ki so bili osumljeni sodelovanja z nacisti, in jih nato prisilno odpeljala. Aretacije so zajele več kot 350 ljudi, od teh jih je bilo nato 96 razglašenih za pogrešane (t. i. Verschleppt). Nekateri avtorji sicer govorijo tudi o višjih številkah, vendar je bila tema pogosto predmet špekulacij, kar je očitno privedlo do pretiravanj.

Veliko špekulacij in pretiravanj je bilo kot znano tudi glede povojnih obračunov na narodnostno mešanem območju Julijske krajine, se pravi na Primorskem in v Istri. V primerjavi z vseslovenskimi razmerami je tudi tu bilo maščevanj manj in napačno je prepričanje, da so jugoslovanske oblasti po osvoboditvi in zasedbi vse zajete "zmetale" v fojbe - se pravi jame, naravne ali izkopane rove. V prvih majskih dneh je sicer jugoslovanska stran res aretirala več tisoč oseb, predvsem italijanske narodnosti, pa tudi druge, na primer Nemce, Slovence, a jih je nato kar veliko izpustila. Medtem je nekatere bodisi umorila in njihova trupla "odvrgla" v fojbe, druge pa deportirala v taborišča za vojne ujetnike v notranjost Jugoslavije. Nekateri izmed teh so umrli na poti, nekateri v taboriščih ali zaporih, večina se je nato po nekaj mesecih vrnila, nekateri pa šele po več letih. Po podatkih v najnovejši in najpopolnejši študiji o deportacijah iz Julijske krajine, ki jo je je leta 2022 objavila Urška Lampe, je razvidno sledeče: skupno število deportiranih oseb je znašalo 3539, od teh se jih je 2.130 vrnilo, repatriiranih je bilo obenem 1100 oseb, ki pa se ob povratku oblastem niso javile, medtem ko jih je v ujetništvu zagotovo umrlo 178, nejasna pa ostaja usoda 131 ujetnikov.

Predvsem po zaslugi raziskav Nevenke Troha je zaradi vseh omenjenih oblik nasilja na obmocju Trsta umrla 601 oseba, na obmocju Gorice 901, najmanj podatkov pa imamo glede fojb in deportacij iz Istre in obmocja Reke; od tu je bilo deportiranih približno 850 ljudi, od katerih se jih 670 ni vrnilo; dodajmo še, da so v obcini Koper v zacetku devetdesetih let prejšnjega stoletja odkrili posmrtne ostanke približno 130 oseb.

Celoten prispevek zgodovinarja Gorazda Bajca lahko preberete v prvomajski številki Primorskega dnevnika