O postavljanju spomenikov na Primorskem

Druga svetovna vojna je bila za evropsko družbo pravo razdejanje. Nekateri njeni deli so bili popolnoma opustošeni, mrtvih pa je bilo več kot 60 milijonov. Med vsemi je daleč največ žrtev imela Sovjetska zveza, več kot 20 milijonov, čeprav po odstotku izgubljenega prebivalstva izstopa Poljska, ki je s šestimi milijoni žrtev, od tega so bili tri je milijoni Judje, izgubila 20 odstotkov prebivalstva. Za primerjavo je mogoče navesti, da je imela Francija približno 358.000 (0,85 %) žrtev, Grčija 620.000 (6 %), Italija pa je s približno pol milijonom mrtvih izgubila nekaj več kot odstotek takratnega prebivalstva.

Med redkimi državami, ki so imele več kot milijon žrtev, je bila Jugoslavija, ki je po najnovejših ocenah imela nekaj več kot milijon in sto tisoč žrtev, kar je predstavljalo približno 5,8 % celotnega prebivalstva. (...)

Tolikšne človeške izgube so postavljale prebivalstvo pred raznolike oblike osebnega in kolektivnega žalovanja, ki se je po maju 1945, ko je bilo vojne bolj ali manj povsod po Evropi konec, prepletalo z uradno potrebo po premoščanju vojnih grozot in nujo grajenja nove družbe. Evropske države so krivdo za bedo in razdejanje pripisale »Nemcem«, čeprav to ne velja za vse države v enaki meri, saj novo jugoslovansko vodstvo ni skrivalo nasilja, ki so ga povzročili domači sodelavci okupatorskih vojsk. Na eni strani je to pripomoglo k diskreditiranju potencialnih ali realnih političnih nasprotnikov, na drugi pa je služilo k legitimaciji nove družbe in novih ljudi, ki so izšli iz zmagovite partizanske vojne. Tako je partizanski boj pomenil štartno točko socialistične Jugoslavije in hkrati del uradnega ideološkega palimpsesta, ki je vzdrževal oblast komunistične partije.

Povojni primorski spomeniki

Borci, ki so se vrnili na svoje domove, lokalni aktivisti Osvobodilne fronte, družine padlih in pogrešanih ter simpatizerji osvobodilnega gibanja so takoj po končanih bojih začeli postavljati spomenike in spominske plošče. Na Komenščini, kot domačini pravijo kraju na Trsteniku nad Trstom, so jo postavili trem borcem, ki so padli na predvečer osvoboditve, že mesec po njihovi smrti, 30. maja 1945. Delavski odbori, katerih člani so aktivno sodelovali v odporniškem gibanju, so jih postavili v tovarnah od Milj, prek Trsta do Tržiča, organizacije naslednice OF pa po številnih primorskih vaseh. Rodik (1945), Dolina (1946), Trebče (1946), Lonjer (1946), Strunjan (1946), Kontovel (1947) in Boljunec (1947) so samo nekateri izmed primorskih krajev, ki so v prvih povojnih letih dobili svoj spomenik.

Tolikšne vneme ni bilo mogoče spregledati in je ni bilo (več) mogoče prepustiti samo lokalnim odborom in njihovim sodelavcem. Zato je v sklopu Slovenske prosvetne zveze (kasneje, od leta 1947, po razmejitvi s pariške mirovne konference in ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, je postala Slovensko-hrvaška prosvetna zveza), organizacije naslednice OF, nastala umetnostno-likovna komisija strokovnjakov, ki je nadzorovala, svetovala, načrtovala in nasploh usmerjala delo posameznih spomeniških akcij. Vodil jo je slikar Lojze Spacal, poleg njega pa so ekipo sestavljali še arhitekta Fran (ali Franjo) Kosovel in Dušan Vasič ter kipar Duilio Svara (ali Švara). Vsi štirje so bili Tržačani, komisija je imela svoj sedež v Trstu, a delovala tako, da je obiskovala primorske kraje in nadzorovala postavitev spomenikov NOB.

Več v četrtkovem Primorskem dnevniku.