»Pogosto ženske dobijo vlogo v težkem obdobju, to se je zgodilo tudi meni«

Februarja 2021 se je Cefizelj raznežil s tremi ženskami v bankah. Družil jih je poklicni primat. Jane Fraser je postala prva izvršna direktorica velike ameriške Citigroup, Elena Goitini prva izvršna direktorica bančne grupe BNL-BNP Paribas, Emanuela Bratos je že bila prva izvršna direktorica Zadružne kraške banke Trst Gorica.

Bratos se je še istega dne po WhatsAppu zahvalila za »prijetno presenečenje«. »Rada bi vam govorila o svoji zgodbi ...« je pristavila, in dodala: »morda na naslednjem srečanju.«

Leta so minevala in bi verjetno še minevala, če ne bi naključje – srečno neposrečen klik na tisto zeleno sporočilce – opozorilo, da je napočil čas za tisti »morda«.

Klic v direktoričino tajniško službo, kontakt, preverjanje razpoložljivega termina, vse je steklo kot po olju. Srečanje je bilo v direktoričinem uradu na Opčinah v sredo, 4. marca, štiri dni pred mednarodnim dnevom žensk. O katerem ni bilo izrecno govora, a ves pogovor je z njim prežet.

Kako se je začela vaša poklicna zgodba?

Kot številne podobne zgodbe. Začela sem kot bančna uradnica.

Ali ste hoteli postati bančna uslužbenka?

V resnici ne.

To je že novica.

Takrat, ko sem se morala odločiti o svoji poklicni poti, sem se doma krepko skregala.

Celo?

Da. (se zasmeje ...)

S kom ste se skregali?

Z očetom.

Kako se imenuje?

Karlo, a pravijo mu Učo, z Opčin. Priimek bi lahko zavedel, saj sodi bolj na goriško stran. Moji nonoti z očetove strani so bili iz Vipavske doline, medtem ko je bila mama mojega očeta Sosič. Bolj Openka kot tako, je pač težko ... Vedno sem živela na Opčinah, dokler se nisem poročila s Šempolajcem in sedaj živim v Šempolaju.

Omenili ste, da ste se ob odločitvi o poklicu doma skregali. Zakaj?

Preprosto, nisem si želela delati v banki.

Zakaj?

Obiskovala sem trgovski zavod in v študijski okvir je v zadnjih dveh letnikih sodila tudi delovna praksa. Obakrat sem delala prakso v banki.

Takratni Hranilnici in posojilnici na Opčinah?

Ne, na Tržaški kreditni banki. In ... Nisem bila prav navdušena. V tistem okolju se nisem znašla. Želela sem si prosti poklic. Nisem poznala Hranilnice in posojilnice na Opčinah, to moram priznati. Edini dotedanji stik z banko je bila tista delovna praksa. Potem pa je Hranilnica in posojilnica na Opčinah razpisala natečaj in bila sem, tako rekoč, »prisiljena« prijaviti se na nanj. Oče mi je dejal: naša domača banka je izdala natečaj, pojdi, potem pa se boš odločila.

In ste šli ...

Da, zelo nejevoljno. Precej nas je bilo, kakih osemdeset.

Katerega leta je to bilo?

Leta 1990.

Ste se dobro pripravili?

Ena od mojih značilnosti je odgovornost. Česarkoli se lotim, to počnem zelo resno, odgovorno. Sicer se zadeve ne lotim.

Od kod izvira ta vaša potreba po odgovornosti?

Mnogokrat sem razmišljala o tem. Mogoče je to stvar vzgoje. V družini sem bila starejša sestra. Imam mlajšo sestro, tam se je začelo: paziti moraš nanjo, so mi pravili, in podobno. Ta čut je bil v meni vedno zelo prisoten. Tudi v šoli. Na natečaju bi lahko oddala bel list, saj so bile moje želje drugega tipa. A tega, prav iz odgovornosti, nisem storila.

Katere so bile vaše želje?

Postati računovodkinja, zelo konkretno. Na to sem ciljala.

Ampak ...

Bila sem sveža komaj opravljenega študija. Opravila sem dve pisni in dve ustni nalogi, italijanski del je potekal v Vidmu. Uvrstila sem se na drugo mesto. Prvouvrščena se je službi odpovedala, zato me je banka zaposlila skoraj takoj po natečaju.

Ali ste takrat pozabili na poklic računovodkinje?

Niti ne. Želja je še tlela v meni, a iz leta v leto sem ugotavljala, da mi delo v banki ugaja.

Kakšno je bilo vzdušje v banki?

Po eni strani domače, po drugi strani sem že od samega začetka ločevala dva pojma. Že prav, da je »domače«, a ne more biti »po domače«. V poklicu je treba že na začetku vzpostaviti visoko profesionalnost. Najvišjo, kar je mogoče. Tega načela sem se držala na vseh stopnjah svojega udejstvovanja v banki. Čeprav v našem okolju to ni lahko.

Mislite na bančno okolje?

Ne le bančno, širše, naše slovensko okolje. Mi smo prisotni na zelo omejenem okolju, saj se razteza le kakih 80 kilometrov. Naša jezikovna identiteta nas še bolj zoži. Zato se lahko zelo pogosto zgodi, da se med sabo poznamo, bili smo sošolci, tu so še družinske vezi. Obdržati v takem okolju določeno distanco in upoštevati izključno našo profesionalnost, naše smernice, to, kar nas vodi, je izziv, ki sem ga imela od vsega začetka pred očmi.

Kje ste začeli svojo poklicno pot v banki?

V tajništvu ravnateljstva. Tam sem spoznala marsikaj iz bančnega sveta. S časom sem si zaželela bolj pristnega bančnega udejstvovanja. Zatem sem delala v uradu z vrednotnicami, nato sem šla v kreditni sektor. Bila sem prva ženska v kreditnem sektorju. To je izrecno poudaril takratni direktor.

Kdo?

Klavdij Brajnik. Poddirektor je bil Aldo Štrajn, ki je upravljal kreditni sektor. Temu sektorju sem posvetila dejansko celo kariero, tudi v času velike krize v letih 2009 in 2010. Leta 2012 me je takratni direktor poklical in mi naročil, naj ustanovim urad za neredne kredite. Zame je bilo to pionirsko delo, saj banka ni imela tovrstnega urada.

Kdo je bil tisti direktor?

Aleksander Podobnik. Tista leta so me poklicno najbolj formirala. Upravljanje je bilo v tistem obdobju zelo zahtevno.

Tudi tvegano?

Seveda, za banko. Banka je imela v tistem času ne prav blesteče obdobje. Leta 2015 je zaprla bilanco z veliko izgubo, posledico prav nepravilnega ravnanja z nerednimi krediti. Odtlej dalje je bilo treba popolnoma spremeniti oceno in upravljanje celotnega kreditnega portfelja. V tistem obdobju sem bila imenovana za načelnico celotnega kreditnega sektorja.

Brajnik, Štrajn, Podobnik ... Moški so vam zaupali.

Da. Težko bi mi zaupala ženska, ker je takrat ni bilo (se nasmehne ...). V tistih letih sem prišla do spoznanja. Zelo pogosto se zgodi, da dobijo ženske konkretno vlogo v težkem, na primer v kriznem obdobju. To se je zgodilo tudi meni.

Ali je možno, da se to dogaja, ker moški niso sposobni rešiti težkega trenutka in zvrnejo breme odgovornosti na žensko?

Da. Mnogokrat je mogoče to opaziti.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.