»Porušila se je ena hiša, potem dve, tri, nato še vse ostale okoli nas«

Četrtek, 6. maja 1976, je bil v Guminu čudovit dan. Jutro je bilo mrzlo, blizu ledišča, se po pol stoletja spominja Ivo Marušič, takratni fant iz Slivnega. V furlanskem mestecu je služil vojaški rok. Tjakaj je prispel kaka dva meseca prej. Bil je alpinec, dodeljen oddelku gorskega topništva v vojašnici Goi - Pantanali. Sam pojasnjuje, da je ime vojašnice dvojno, ker je slednja imela dva vhoda. Njegova enota je imela dostop preko vhoda Goi.

Po hladnem jutru se je otoplilo. Sonce je pripekalo do skoraj 30 stopinj. Na podvečer je bilo prijetno, kot nalašč za odhod iz vojašnice Goi na nekajurno prostost. Naslednjega dne bi moral na enotedensko straženje v smodnišnici v bližnjem Osoppu, zato je bil večer na prostem toliko bolj upravičen.

Marušič se je z dvema vojaškima tovarišema podal s svojim fiatom 850 proti središču mesteca. Četrti, ki je bil navadno zraven, se je odločil, da tistega dne ostane v vojašnici. Sedel je na plot in se zasanjano zazrl v neskončnost ...

Avtomobil je parkiral na majhnem, kakih 50 metrov za 50 obsežnem Trgu Garibaldi, na pol poti med 300 metrov oddaljeno guminsko stolnico navkreber in karabinjersko postajo navzdol. Fantje so se odločili za ogled filma v kinodvorani.

Marušič se naslova ne spominja in tudi na spletu ga ni bilo mogoče izbrskati. Film gotovo ni bil kdove kako razburljiv, napet ali očarljiv, sicer ne bi druščina dvajsetletnikov, iz dolgčasa, predčasno zapustila kinodvorano in se podala v javni lokal. Sledil je sprehod pod oboki tamkajšnje ulice.

Takrat, okrog 21. ure, se je začelo.

Ivo Marušič je znova s težkimi besedami podoživel, kar ga je življenjsko zaznamovalo. Ob prejšnji okrogli obletnici se je bil »izpovedal« nekdanjemu odgovornemu uredniku dnevnika Dušanu Udoviču. V času koronavirusa, ko ga je bil novinar srečal z masko na obrazu pred poštnim uradom na Proseku, ga je prav tista maska spomnila na maske, ki jih je bil nosil v mesecih reševalne akcije v Guminu, in obnovil nekaj takratnih trenutkov. Danes, ob petdesetletnici, je privolil – »še zadnjič!« – izkopati iz svoje duše pretresljive dragulje zasebnega spomina.

»Najprej je bilo slišati močan sunek. V tistem trenutku se nismo zavedli, da je to potres. Nihče ni omenil te možnosti. Niti razpravljali nismo o tem, kar se je pravkar zgodilo. Slabo minuto kasneje ... patatrak!«

»Streslo je tako močno, da smo v hipu začeli teči navzdol. Porušila se je ena hiša, potem dve, tri, nato še vse ostale okoli nas. V nekaj trenutkih nas je zasul oblak dima. Bil je tako gost, da nisi nič videl. Oblak praha nas je začel dušiti, da si le stežka dihal. Noge so se tresle, vse naokrog je padalo, se sesuvalo. Slišati je bilo trušč sesuvajočih se stavb, ob tem tudi bobnenje tal. Tega bobnenja ni mogoče opisati. Ni bilo podobno grmenju. Grmenje slišiš nad seboj, tisto bobnenje je prihajalo od spodaj gor. Tla so se tresla, skakala, nihala, valovila. Iz tal si slišal skale, ki so se drobile, lomile v globini. Stežka si ostal na nogah. Močnejši sunek te je vrgel na tla.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.