Slovenci so po potresu vzeli v roke svojo usodo

Štiri ženske, štiri zgodbe o potresu. Iole Namor, Luigia Negro, Živa Gruden in Luisa Cher. Vsaka od njih je uničujoč potres 6. maja 1976 doživela v drugačnem okolju. Vsaka nosi drugačne spomine na tisti strašen večer. Vsem pa je skupno zavedanje, da se zgodovina Videmske deli na »pred« in »po« potresu. Tudi v dolinah, kjer so doma Slovenci, so si po tragediji zavihali rokave. Odnosi oblasti do sosednje Jugoslavije, ki je žrtvam nesebično pomagala, so se izboljšali, manjšina na Videmskem pa je lastno usodo vzela v svoje roke.

»Bili smo v tetini hiši v Vidmu. Ko je zabučalo, smo začutili zemljo valovati pod nogami. Teta, ki je bivala v pritličju velike stolpnice, je takoj stekla do vhodnih vrat in jih odprla, bala se je, da bi ostali ujeti v hiši.« Iole Namor je imela na dan potresa 22 let: »Zatišje po tragediji je bilo popolno, nihče se ni zares zavedal, kaj se je zgodilo. Radioamaterji so prvi vzpostavili komunikacijske zveze,«se je spominjala. Še isti večer po uničujočem sunku se je sogovornica vrnila v domači Breg, vas pod Kolovratom v občini Dreka. Nekaj poslopij je bilo poškodovanih, večjega opustošenja pa ni bilo: »Ponoči nismo spali, še naprej je treslo. Vsak, ki je preživel potres, v sebi še vedno nosi ta strah.« Ko si je Videmska opomogla od potresa, se je, tako Namor, izgubil čut solidarnosti in povezanosti prebivalstva, tragedija je tudi pospešila že ustaljene pojave, kot je izseljevanje iz Benečije. Nekatere vasi so se žal skoraj popolnoma izpraznile. Po drugi strani pa je prebivalstvo na Videmskem, tudi slovensko, doumelo, da bo treba po potresu poskrbeti za prihodnost, ki ne bo omejena le na kulturo. Rezultat? Dvojezična šola v Špetru, ki je vrata za učence odprla le pičlih osem let po potresu.

Luigia Negro se živo spominja, kaj se je 6. maja 1976 zgodilo na domači Solbici, na italijanski strani Kanina. »Naše hiše so imele spalnico v zgornjih prostorih, do sobe je vodilo zunanje stopnišče. Ko se je streslo, sem ravno ležala s sestro v postelji,« se je spominjala takrat 11-letna deklica, »zabobnelo je. Na vratih sobe smo začele klicati mamo, naj pride v sobo, mama pa nas je iz kuhinje, kjer je bila s tretjo sestro, klicala, naj prideva dol.« Pravi preporod pa se je v Reziji zgodil na kulturnem področju: Jugoslavija je namreč zgradila pet hiš in nov slovenski kulturni dom na Ravanci, kjer danes domuje društvo Rozajanski Dum. Leta 1989 pa se je na mladinskem raziskovalnem taboru porodila ideja, da bi ustanovili še muzej rezijanske kulture.

Živa Gruden je potres začutila pod nogami, a je bila tistega 6. maja zvečer dobrih sto kilometrov od epicentra sunkov. Doma na Opčinah. Hiša se je resda stresla, hujše panike pa ni bilo: »Še istega dne sem se takoj odpravila do uredništva Primorskega dnevnika v Ulico Montecchi. Pred stavbo sta me že čakala fotoreporter Mario Magajna in novinar Duško Kalc. Sedli smo v avtomobil in se odpeljali proti Benečiji.« Že pred potresom je skupina šolnikov v Dolenjem Tarbilju v občini Srednje prirejala poletne tabore za otroke Mlada brieza. Do pravega preobrata pa je prišlo, ko je Rdeči križ Slovenije beneške otroke s spremljevalci povabil na letovanje na Debeli Rtič na slovensko obalo. »170 otrok smo takrat spravili čez mejo, vsem smo priskrbeli kolektivne potne liste. Vse skupaj je bilo precej tvegano, odziv otrok in staršev pa je bil izjemen,« se je spominjala Gruden. Izkušnja s poletnim taborom je pripomogla, da so ljudje v Benečiji pridobili na zaupanju do Slovenije in slovenske manjšine v Italiji. Dejavnost z otroki velja za zametke dvojezične šole v Špetru, ki so jo ustanovili leta 1984.

Čeprav so prve domneve kazale, da je bil epicenter rušilnega potresa pod goro San Simeone pri vasi Bordano, so seizmologi kasneje ugotovili, da se je orcolat, mitski velikan, ki spi pod furlanskimi gorami, maja 1976 prebudil med Debelešem v Občini Tipana in Bardom v Terski dolini. Ravno tu je doma Luisa Cher, ki je bila ob uri najmočnejšega sunka na obisku pri sestri: »Zvonovi so se naenkrat oglasili sami od sebe. Zdrveli smo na prosto, sredi ceste so zevale odprtine.«

Novi domovi so bili bolj ali manj vse, kar so prebivalci Barda dobili po potresu. »Ekonomskega načrtovanja žal ni bilo, po potresu ni bilo veliko možnosti za zaposlitev. Veliko izseljencev, zidarjev, pa se je vrnilo, diaspora je zgradila dva večnamenska prostora za skupnost,«je izpostavila Cher in opozorila, da so ti kraji danes nedostopni Slovencem. Manjšini nenaklonjen župan Mauro Pinosa se izgovarja, češ da so stavbe zaprte, ker so potrebne obnove. Kljub nenaklonjenemu domačemu okolju sta Slovenca iz Terskih dolin, Luisa Cher in Igor Cerno, dobila vidno vlogo pri nedeljski spominski maši v Guminu, ki jo je daroval predsednik Italijanske škofovske konference kardinal Matteo Maria Zuppi. Zasluge za branje berila oziroma prošenj v slovenščini nosi predvsem upokojeni župnik v Bardu Renzo Calligaro:»Cerkev je priznala, da se na Videmskem govori tudi slovenski jezik. Najin nastop v Guminu je potrdil, da smo na tem pozabljenem delčku Furlanije - Julijske krajine doma tudi Slovenci!«

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku