»Preveliko posvečanje fašističnemu nasilju ni pravilno vključevanje v kontekst«

»Če se v okviru učne enote o fojbah večina časa posveti predhodnemu nasilju obmejnega fašizma in italijanske vojske v Jugoslaviji, tega ne gre imeti za pravilno vključevanje v kontekst, ampak za navadno izogibanje.« Tako med drugim piše v smernicah za obravnavanje problematike italijanske vzhodne meje oz. jadranskega obmejnega prostora v šolah, ki jih je izdalo italijansko ministrstvo za izobraževanje. Dokument nosi datum 20. oktobra, na spletni strani ministrstva za izobraževanje pa je bil objavljen 21. oktobra, se pravi dan pred prisego novega ministra Giuseppeja Valditare, kar pomeni, da gre za enega zadnjih, če že ne za zadnji ukrep danes že bivšega ministra Patrizia Bianchija.

87 strani dolg dokument (s prilogami vred) se navezuje na določila zakona št. 92 z dne 30. marca leta 2004, ki je v Italiji uvedel dan spomina na fojbe in eksodus ter predvideva tudi širjenje poznavanja te problematike med šolsko populacijo. Uvodna zapisa sta prispevala minister Bianchi in predsednik zveze ezulskih združenj Federesuli Giuseppe de Vergottini. Bianchi med drugim poudarja pomen sposobnosti preseganja ozkosti nacionalističnega in ideološkega zgodovinopisja 20. stoletja ter pripravljenost sprejeti pogled drugega, pri čemer omenja tako besede predsednika republike Sergia Mattarelle kot tudi dejstvo, da bosta Gorica in Nova Gorica v letu 2025 predstavljali evropsko prestolnico kulture. De Vergottini pa opozarja, kako je problematika fojb in eksodusa bila dolgo časa zamolčana, danes pa se je treba potruditi, da se s tem vprašanjem soočamo brez kompleksov, zato da se zgodovine ne izmaliči ali celo zanika, tu pa ima šola zelo pomembno vlogo.

Smernice so izdelali zgodovinarji Giuseppe Parlato, Raoul Pupo in Roberto Spazzali ter profesor prava in ekonomije Guido Rumici, uredniški odbor je koordinirala višja uradnica ministrstva za izobraževanje Caterina Spezzano, preteklega 12. septembra pa jih je odobrila delovna skupina, v kateri so bili predstavniki ministrstva za šolstvo ter združenj italijanskih beguncev iz Istre, z Reke in iz Dalmacije.

V besedilu se med drugim poudarja inter in multidisciplinarnost obravnavanja problematike jadranskega obmejnega prostora, ki jo gre obravnavati pri predmetih državljanske vzgoje, zgodovine italijanske književnosti, latinskega in grškega jezika in književnosti, umetnostne zgodovine, glasbe in seveda zgodovine. Ob upoštevanju časovnega sosledja dogodkov je pomembno tudi postavljanje dogajanja v primeren kontekst, pri čemer pa sta potrebni »zdrava pamet in mera«, saj se drugače sklicevanje na kontekst lahko spremeni v navaden izgovor, da se izognemo soočanju z neljubimi ostrinami besedila. Prav tu smernice kot primer nepravilnega sklicevanja na kontekst omenjajo preveliko posvečanje pozornosti fašističnim grozodejstvom.

Sledi daljši zgodovinski pregled dogajanja na obmejnem območju (italijansko besedilo jemlje v poštev predvsem izraz »frontiera«, ki ni navadna meja, ampak širok pas ozemlja, ki od Zgornjega Posočja in Tržaškega zaliva teče po vzhodnem Jadranu do Boke Kotorske v Črni gori), pri čemer se omenjajo tudi fašistično preganjanje in zločini proti Slovencem in Hrvatom, navedena je tudi vrsta izrazov za razlago in razumevanje dogajanja (npr. »obmejni fašizem«, »iredentizem«, »jadranski socializem« idr.). Dokument objavlja tudi seznam zemljevidov in nekaterih zgodovinskih del, med katerimi pa ni nobenega takega, ki bi ga napisal kak slovenski in hrvaški zgodovinar. Tudi pri obravnavanju književnosti obmejnega prostora se omenjajo le italijanski avtorji.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.