»Preventivne vojne niso zakonite«

Trenutni kaos bi lahko preprečili, če bi se držali obstoječih pravil, meni dr. Vasja Badalič, ki kot primer neupoštevanega pravnega okvira omenja zlasti Ustanovno listino Združenih narodov. V njej je po njegovem mnenju dovolj jasno zapisano, v katerih primerih države lahko začnejo vojno, zlasti velike sile pa kljub temu ta določila, ki so osem desetletij veljala za temelj mednarodnega prava, kršijo. Badalič se na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani med drugim ukvarja s proučevanjem vojaških, političnih in ekonomskih vidikov sodobnih oboroženih konfliktov, predvsem s tem, kako oboroženi konflikti vplivajo na civiliste.

Leta 2024 je pri britanski založbi Palgrave MacMillan izšla njegova znanstvena monografija Preventive Warfare: Hegemony, Power, and the Reconceptualization of War, v kateri avtor ponuja kritično analizo rekonceptualizacije preventivnega vojskovanja v 21. stoletju.

V zadnjih nekaj letih velike sile svoje vojaške operacije v tujini upravičujejo kot del obrabnih strategij, s katerimi naj bi želele onesposobiti domnevno grožnjo. A so tovrstne vojaške operacije del preventivnih vojn, ki jih proučujete?

Da, vsekakor. Preventivna vojna je mišljena kot obrambna vojna. Gre za primere, ko neka država trdi, da ji preti vojaška grožnja. Lahko je oddaljena in ne še konkretna, ampak je vseeno razumljena kot grožnja, ki jo je potrebno odpraviti. Gre torej za preventivno samoobrambo.

Kaj pa na to pravi mednarodno pravo?

Preventivne vojne so nezakonite. V 51. členu Ustanovne listine Združenih narodov jasno piše, da se država lahko brani le v primeru, ko je napadena. Napad na državo se mora torej dejansko zgoditi, zato da se ima ta pravico braniti. Posledično preventivne vojne niso zakonite. Napad na drugo državo se lahko sicer zgodi tudi ob podpori resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov, vendar v primerih, ki jih vidimo v zadnjih letih, te podpore ni bilo.

A bi lahko države, ki se odločajo za preventivne vojaške operacije oporekale definiciji, ki jo ponuja Ustanovna listina ZN, češ da se je po 80 letih marsikaj spremenilo, se pravi, da imamo danes tudi kibernetske napade in hibridne vojne, ki ne predvidevajo vojaškega napada na drugo državo, in da se je torej smiselno braniti z vojaškimi operacijami?

Države uporabljajo različne argumentacije, s katerimi želijo definirati oddaljene, nekonkretne groženje, da bi upravičile svoje vojaške napade. V bistvu skušajo vsiliti interpretacijo, da listina ZN preventivne vojne dovoljuje. Takšnih interpretacij pa ne smemo sprejeti.

Problematična je tudi interpretacija samih groženj. ZDA denimo trdijo, da narkoterorizem predstavlja vojaško grožnjo za njihovo nacionalno varnost, zato so napadle čolne v Karibskem morju in tudi Venezuelo. A teroristi in narkoteroristi ne predstavljajo vojaške grožnje, saj nimajo svojih vojsk, s katerimi bi lahko napadli neko državo. Zato mislim, da preventivni vojaški napadi na tovrstne grožnje niso zakoniti.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku