»Primer Anhovo priča o tem, kako lahko sistem za hrbtom malega človeka globoko med rebra zabija nož«

Ob imenu Primorke Jasmine Jerant je prva asociacija pri nas Anhovo oziroma boj prebivalcev srednje Soške doline za zdravo okolje, boj, ki so ga mnogi bralci njene knjižne uspešnice Primer: Anhovo vzeli za svojega. K temu boju je pristopila, potem ko je njen brat, star 44 let, umrl zaradi plevralnega mezotelioma. Skupaj z Anhovci je zahtevala, da EPK izstopi iz sodelovanja s cementarno.

Za bralce, ki morda niso ujeli katere od številnih predstavitev, obnoviva čisto na kratko, zakaj ste se preselili v dolino Soče. Kako je ta zgodba postala tudi vaša ...

Vse skupaj se je začelo s tem, da je moj brat Metod, le dobro leto po diagnozi, star 44 let, umrl zaradi plevralnega mezotelioma, najhujše oblike azbestnega raka. Nekaj let kasneje sem se prav zato pridružila anhovskemu okoljevarstvenemu gibanju. Želela sem nekako pomagati, potem pa sem med brskanjem po njihovih osebnih arhivih, ki segajo tudi do 60 let nazaj, našla zlato jamo informacij o gospodarsko-politični kriminalni zgodbi, ki se je več desetletij dogajala tik pred našimi očmi in zaradi katere še vedno umira veliko ljudi, tudi tako mladih kot moj brat.

Vse to je klicalo, da je treba nekaj napisati. Pišem pa že od majhnega, to je moja velika ljubezen. Tako da se je vse »poklopilo«. Strast do raziskovanja in pisanja v kombinaciji s prirojeno borbenostjo za pravičnost na eni strani, na drugi pa občutek nuje, odgovornosti, da nekaj naredim za Metoda, za njegovega sina, za vse naše otroke v družini, za ljudi v srednji Soški dolini, ki so pretrpeli toliko, da je to nepojmljivo.

Tako je Anhovo postalo moj dom ... in jaz sem postala njihova. Imamo vez, ki je nič in nihče ne more uničiti. Smo družina. »Ti si naša,« so rekli že takoj od začetka, ko sem povedala, da sem izgubila brata zaradi mezotelioma. V srednji Soški dolini vsi poznajo jezik bolezni.

No, z vašo knjigo je zgodba o ljudeh srednje Soške doline prišla do marsikoga. Prvi natis je pošel po nekaj mesecih, nekaj časa je ni bilo moč dobiti v knjigarnah, menda so v igri tudi prevodi v tuje jezike. Še več, nastaja celo gledališka predstava. Kako ste si ta fenomen - mislim, da z besedo ne pretiravam - pojasnili?

Gledališka predstava, ki je v letošnjem repertoarju v SNG Nova Gorica, ni nastala zaradi moje knjige. Je pa res, da režiser Žiga Divjak črpa ideje tudi iz nje in nas je povabil, da z društvom EKO Anhovo sodelujemo pri nastajanju predstave. Premiera bo sredi maja in se je zelo veselimo. Odlično je, ko se zgodbe prenesejo skozi umetnost do ljudi.

In moja knjiga. Res je stvarna literatura, a ima značilnosti kriminalke, ima tudi svoje poetične momente, poskušala sem jo narediti čimbolj berljivo, kakor roman, ne da bi zgolj nizala podatke. Eni ji pravijo celo grozljivka. Z dejstvi in z izogibanjem obešanja krivde na »leve« ali »desne« zgodba pokaže univerzalnost tega, kako lahko sistem za hrbtom malega človeka, medtem ko ga hrani, sočasno tudi globoko med rebra zabija nož. Klasična zgodba, vse od Biblije do starogrške dramatike in vse do današnje velike filmske produkcije zgodb, kot je Vojna zvezd ali Gospodar prstanov. Ne gre za nove sile. Gre samo za nujo priznati si, da ima Slovenija tudi to zelo grdo stran, proti kateri se najbolje kot civilna družba upremo samo skupaj.

Pomaga pa najbrž tudi to, da bom kmalu po Sloveniji, Italiji in Avstriji štela že več kot 40 knjižnih dogodkov. Med drugim predavam o Anhovem tudi na fakultetah in po srednjih šolah. To mi največ pomeni. Ozaveščanje mladih. To je najvažnejše. Oni so naša prihodnost. In niso nič krivi, da so se rodili v tako onesnažen svet. In nekateri bi ga očitno radi samo še naprej onesnaževali, če samo pomislimo na Donalda Trumpa, ki je v prejšnji kampanji pozival k obuditvi azbestne industrije.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku