»Razumeti moramo, da je drugače biti Slovenec v Trstu ali v Ljubljani«

Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser, scenarist in kolumnist Goran Vojnović ne potrebuje posebne predstavitve, saj je eden izmed najbolj uveljavljenih slovenskih izobražencev.

Novembra lani je v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Nova Gorica zaživela njegova predstava V iskanju izgubljenega jezika, ki jo je režiral Janusz Kica. Komična drama, kot so jo označili, je del dramske trilogije Nezmožni umreti / Inabili alla morte, ki nastaja v koprodukciji z združenjem Mittelfest iz Čedada in se umešča v uradni program Evropske prestolnice kulture 2025.

Predstava V iskanju izgubljenega jezika je namreč izhodišče za razmislek o še vedno živih zgodovinskih napetostih, ki ob slovensko-italijanski meji burijo duhove 10. februarja, 25. aprila, 12. junija in 1. maja – ob podelitvah častnih občanstev diktatorjem in simbolih preteklosti, kot so napisi z maršalovim imenom na hribovitih pobočjih.

Vojnović, čeprav je predstava nastala za goriško gledališče, se dogaja v Trstu.

Ni se mi zdelo nujno, da zgodbo postavimo v Gorico samo zato, ker bo predstava uprizarjana v Novi Gorici. Trst mi je bližji, bolje ga poznam. Ko v osrednji Sloveniji razmišljamo o zamejstvu in antifašizmu, o tem delu naše zgodovine nasploh, igra Trst posebno vlogo. Zdelo se mi je, da spada taka zgodba v Trst, in to z vsem, kar Trst je in kar predstavlja.

Teme, ki jih razvijate v predstavi, so univerzalne, vendar ste nekatere že predelali, na primer v filmu Piran - Pirano.

Tudi v romanu Figa odmeva to zgodovinsko dogajanje. V ta prostor se čutim vpet zaradi družine. Mamina družina je prišla najprej na Buje in nato v Pulj, potem ko se je italijansko prebivalstvo odselilo. Dedek mi je pripovedoval, da so mu ponujali prazne italijanske hiše za vselitev, kar je sicer zavrnil. Gre za del moje družinske zgodovine.

Ste torej malo Primorec?

V času hujših dogodkov moja družina ni bila v Istri, a odmevi tega dogajanja so se zaradi bivanja v Pulju in Istri vpisali v družinske gene. Ko nekje najdeš svoj prostor, postane ta prostor del tebe z vsemi demoni in travmami, ki jih prenaša. Zato se vračam k tem zgodbam. Veliko sem delal v Trstu, v Kopru, zdaj v Gorici, ogromno časa sem preživel v Piranu, tako da se mi zdi, da osvajam zgodbe, ki so od nekdaj tudi moje.

Distanco vzpostavljate tudi z ironijo.

Ironija je nujna za preživetje v tem svetu. Če prihajaš iz bosanske družine in si odraščal v Sloveniji ali v drugem prostoru s tako kompleksno zgodovino, je brez ironije nemogoče preživeti. Če na grozote preteklosti ne gledaš z ironično distanco, postanejo preboleče in preveč krute. Bosanci so razvili ironijo kot obrambni mehanizem, da bi se zaščitili pred tem, kar se jim je dogajalo in se jim še dogaja.

Nekateri tržaški gledalci vašega pristopa k obravnavi zgodovine niso dobro sprejeli.

Ko smo ustvarjali predstavo, smo se dobro zavedali, da z ironijo in s subjektivnim pogledom na zgodovinske teme hodimo po robu. Gre pa tudi za pogled moje generacije. Razumljivo je, da bodo gledalci iz Trsta ali iz osrednje Slovenije predstavo doživljali zelo različno. Vzemimo na primer pripombo Borisa Pahorja na račun piranskega župana. Napadli so ga, da je rasist, čeprav je v resnici izhajal le iz tržaške izkušnje slovenstva, ne pa iz izkušnje sodobne slovenske države. Razumeti moramo, da je drugače biti Slovenec v Trstu ali v Ljubljani.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.