Petek, 30 september 2022
Iskanje

Skrajna desnica se krepi tudi na račun pandemije

Intervju s Paolom Berizzijem, novinarjem pod policijskim varstvom

9. sep. 2021 | 13:06
Dark Theme

Paolo Berizzi, rojen leta 1972 v Bergamu, je diplomiral iz filozofije, je novinar in pisatelj, posebni dopisnik časopisa La Repubblica, pri katerem je zaposlen od leta 2000 in ima dnevno rubriko Pietre (Kamni). Med drugim se je kot kronist ukvarjal z nezakonitim zaposlovanjem, kriminalom, manipuliranjem prehrane, trgovino z drogami in mednarodnim terorizmom, še najbolj pa je poznan po preiskavah in dvajsetletnem raziskovanju pojavov neofašizma in neonacizma. Po grožnjah in ustrahovanju ultradesničarjev je od 1. februarja 2019 pod stalnim policijskim varstvom. Napisal je tudi več knjig, v katerih se je poglobil v sodobne pojave nacifašizma v Italiji: Il mio piede destro (Moja desna noga; Baldini&Castoldi, 2005), Morte a tre euro (Smrt za tri evre; Baldini&Castoldi, 2008), Bande Nere (Bompiani, 2009), La Bamba (Baldini&Castoldi, 2013), NazItalia (Baldini&Castoldi, 2018), L’educazione di un fascista (Izobraževanje fašista; Feltrinelli, 2019).

Paolo Berizzi je letošnji dobitnik nagrade, ki jo na festivalu Leali delle Notizie v Ronkah podeljujejo v spomin na malteško novinarko Dafne Caruana Galizia.

S skrajno desnico v Italiji se ukvarjaš že dobrih 20 let, zadnja tri živiš pod policijskim varstvom. Kaj se je zgodilo?

V svojem novinarskem delu sem se osredotočil na razkrivanje skrajnih in nasilnih skupin, ki se navdihujejo v fašizmu in nacizmu, a ne samo, zaznamujejo jih rasizem, antisemitizem, sovraštvo, besedno in včasih fizično nasilje, nestrpnost in napadalnost do šibkejših, tujcev, manjšin. Name so se spravili, ker stalno in dosledno razkrivam njihovo rovarjenje, ker usmerjam nanje medijski žaromet, medtem ko bi oni radi ostali oviti v temo.

S čim si izzval njihove grožnje?

Grožnje so že stalnica, zlasti preko socialni medijev. Nekoč, če si hotel nekoga ustrahovati, si potreboval vsaj toliko poguma, da si ga neposredno nagovoril. Danes je to možno iz zavetja anonimnosti. Grožnje in žalitve so s časom postale serijske, vsakodnevne, tako kot je vsakodnevno tudi moje novinarsko razkrivanje njihovega rovarjenja. Mislim, da jih moti zlasti moja vztrajnost in to, da nisem klonil prvim grožnjam. Zato so prešli na konkretno ustrahovanje. Leta 2017 so mi poškodovali avto in ga pomazali s križem, svastiko in simbolom SS-ovcev. Takrat mi je kvestura dodelila policijski nadzor na domu in na javnih dogodkih. Ustrahovanje pa se je nadaljevalo z napisi proti meni na ulicah, na transparentih v stadionih in na shodih desnice, potem s poškodovanjem vhoda v mojo hišo. Od 1. februarja 2019 živim zato pod stalnim policijskim varstvom.

Kdo so bili storilci groženj?

Dejanja ustrahovanja so seveda bila anonimna, javna grožnje pa so večinoma podpisali. To so pripadniki skupine Forza Nuova – FN in nacistične militantne skupnosti 12 Raggi iz Vareseja. Grožnje so bile tako resne, da so mi dodelili policijsko varstvo, kar je seveda zelo slaba novica.

Zakaj?

Iz več razlogov. Prvič zato, ker novinarji ne bi smeli postati novica. Morali bi poročati o dogajanju, ne pa postati mi središče dogajanja. Drugič pa zato, ker s tem država priznava svojo nemoč. Povejmo si jasno, republiška ustava je antifašistična, imamo zakone, ki terjajo pregon fašističnih organizacij, in ko bi le obstajala politična volja, bi jih zlahka izkoreninili. To ni mafija, ki ima lovke globoko zasidrane v družbenem tkivu in potrebuješ desetletja, da jo iztrebiš. To so znane skupine in posamezniki, s katerimi bi lahko opravili v nekaj dneh. Očitno pa ni politične volje, zato država igra v obrambi in skuša zaščititi novinarja, ki o njih piše. Kolikor vem, sem danes edini primer novinarja v Evropi pod policijskim varstvom zaradi groženj skrajne desnice. Drugje, v Grčiji z Zlato zoro, v Nemčiji z nacisti znotraj AfD, so politika in državni organi dosti bolj odločni v pregonu skrajnežev.

Kaj pomeni živeti pod policijskim varstvom?

To je drama tako za varovanega kot za policiste. Oboji si moramo reorganizirati življenje, nimaš več urnikov, opustiti moraš prejšnje življenjske navade. Zame je to pomenilo žrtvovati svobodo, živim kot v kletki, z oboroženimi policisti, ki mi sledijo na vsakem koraku v osebnem in poklicnem življenju. Spremenilo se je tudi moje delo. Prej sem se lahko kot kronist pod krinko včasih vrinil med skrajne desničarje, da sem poročal o njih. Zdaj tega in marsičesa drugega ne morem več početi.

Na Repubblici še vedno imaš dnevno rubriko Pietre o pojavih fašizma, rasizma, nestrpnosti. Je tega res toliko za novo objavo prav vsak božji dan?

Še več. Nekoč sem iskal tovrstne novice, danes jih moram izbirati med številnim dnevnimi primeri sovražnega govora, nestrpnosti, rasizma, širjenja fašistične in nacistične ideologije. In to ne le iz skrajnega družbenega obrobja, ampak tudi iz krogov ti. uradne desnice. Ali veš, kako je časopis Il Secolo d’Italia, nekdanje glasilo MSI, ki ga je takrat vodil bivši minister Francesco Storace, sprejel mojo dnevno rubriko? Z objavo fotomontaže znane slike Alda Mora ob zastavi Rdečih brigad, z mojim obrazom namesto Morovega in s tem, da so mi z obližem zamašili usta.

Sovraštvo, o katerem pišeš, torej ni omejeno na obrobne družbene segmente?

Žal ne. Vse bolj se širi, načenja in od znotraj ogroža našo demokracijo. Ko sem začel pisati o teh pojavih, so me imeli za norca, češ da pretiravam. Vse kasnejše dogajanje je dokaz, da nisem pretiraval, da so ti pojavi res nevarni in da bi bilo treba nanje usmeriti večjo medijsko pozornost, preden se bodo razrasli do take mere, da lahko uidejo izpod nadzora. Po svojih močeh to počnem z dnevno rubriko, ki je nekakšen termometer za merjenje RT indeksa okuženosti s sovraštvom v Italiji. Za covid smo k sreči dobili cepiva, proti sovraštvu ga še nimamo, zato pa je potrebno pozorno sledenje okužbi, ki se najraje znaša nad šibkejšimi, naj bodo to tujci ali vsakovrstne manjšine.

So napadi na novinarje, zdravnike in izgredi na nekaterih no vax shodih povezani z rovarjenjem skrajne desnice?

Jasno, da so, ko ljudje kot rimski voditelj Forza Nuova Giuliano Castellino, ki živi pod policijskim nadzorom in sploh ne bi smel na ulice, na trgih nemoteno ščuva demonstrante k nasilju. Za skupine, kot so FN, CasaPound in podobne so družbeno nelagodje, strah in jeza zaradi gospodarskih posledic pandemije izvrstna priložnost za ščuvanje k nasilju, za dviganje napetosti, za pridobivanje konsenza. Paradoks je poslušati njihove blodnje o neki »sanitarni diktaturi«, ko pa se ti ljudje navdihujejo v resnično diktatorski fašistični in nacistični ideologiji.

Koliko je to ščuvanje nevarno za demokracijo?

Zelo je nevarno. Ne mislim seveda na kak ponoven pohod na Rim in repliko dogajanja izpred sto let. Nevarnost je danes drugačna. Skrajna desnica je obenem katalizator in manipulator protestov in nezadovoljstva. S tem pa pripravlja politični teren za tiste, ki se ponujajo kot odrešitelji, močni voditelji, ki bodo vzeli vajeti države v svoje roke. Matteo Salvini se je že prenaglil z zahtevo po »polnih pooblastilih«, česar se je Evropa ustrašila, zato za zdaj iz tega ni bilo nič. Liga in Bratje Italije, stranke, ki je proslavila stoletnico pohoda na Rim in se odkrito navdihuje v fašistični ideologiji, pa nadaljujejo s skoraj znanstveno zasnovanim političnim načrtom avtoritarnega režima, ki v demokratičnih pravilih vidi le nepotrebno navlako in se opira na neko samozvano legitimacijo s strani »ljudstva«. Primer Montanari jasno kaže, kam to vodi.

Celoten intervju v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava