Skrbita ga meja in italijanščina

Slovenija se je zelo dobro odzvala na pandemijo, doslej pa ni dovolj pozornosti namenila meji z Italijo, kar prizadene tudi italijansko manjšino v Istri, je prepričan poslanec italijanske narodnosti v slovenskem Državnem zboru Felice Žiža. Po poklicu je zdravnik in je doma iz Izole, kjer je bil svoj čas strokovni direktor tamkajšnje bolnišnice. V parlament je bil izvoljen na volitvah pred dvema letoma.

Gospod Žiža, kako ocenjujete odziv Italije in Slovenije na pandemijo?

Italija in Slovenija sta se dobro odzvali in ukrepi obeh dveh vlad so bili v sozvočju s stanjem okužb v državah, ki je - kot vemo - zelo različno. Ta virus se širi z neverjetno hitrostjo in si ne morem predstavljati, kako bi bilo danes v Italiji, če ne bi v začetku marca zaprla najbolj okužena območja. Če že primerjamo državi, lahko rečem, da se Italiji ni uspelo pravočasno izogniti »tramontani«, ki je razbila hišna okna in močno ogrozila hišo.

Kaj pa »tramontana« v Sloveniji?

Država se je nanjo pravočasno pripravila in ob slabi vremenski napovedi zaprla okna, pospravila balkon in tako zavarovala hišo. Dobro opravljeno delo. Za razliko od Švedske, ki se je osredotočila na zdravljenje mlajšega prebivalstva, sta Italija in Slovenija - kolikor se je dalo - zaščitili vse prebivalstvo, začenši s starostniki in bolj ranljivimi skupinami.

Nova slovenska vlada očita prejšnji veliko zamujanje pri sprejemajo ukrepov za zajezitev pandemije. Je takšna kritika utemeljena?

Mislim, da so takšne polemike odveč, bistveno je, da je Sloveniji uspelo zajeziti okužbo. Res je, da se je pri tem lahko naslanjala na izkušnje drugih držav, res pa je tudi, da ni ponovila njihovih napak. Slovenija je za razliko od Italije, ki je s tem zamujala, takoj ukinila javne prevoze, kar se ji je še kako dobro obrestovalo.

Kako ocenjujeta stanje na italijansko-slovenski meji?

Če je bil zelo strog nadzor, ki ga je Slovenija uvedla na mejah z Italijo ob izbruhu in širjenju pandemije v sosednji državi, v začetku popolnoma upravičen, bi morala sedaj Slovenija nadzor omiliti. Ne trdim, da je treba mejo takoj odpreti in se vrniti v čas pred koronavirusom, ampak je treba, ob upoštevanju zdravstvene previdnosti, omogočiti ljudem ob meji nekoliko bolj normalne življenjske pogoje.

Imamo vtis, da je za Slovenijo bolj pomembna meja s Hrvaško kot z Italijo. Soglašate s to oceno?

Res je, da relativno dobre situacije glede pandemije na Hrvaškem ne moremo primerjati z italijansko, vseeno bi od Slovenije v tem težkem trenutku pričakoval nekoliko več pozornosti do meje z Italijo in do tega obmejnega področja. Ne gre samo za skrb za italijanske in slovenske državljane, ki delajo v sosednjih državah, temveč tudi za družine, ki jih je koronavirus ločil in razdelil. Takšnih primerov ni samo na Goriškem, temveč tudi pri nas v Istri.

Kako je z italijansko manjšino v času koronakrize?

Italijanska manjšina je še posebej prizadeta, ker živi v Sloveniji in Hrvaški, mnogi pa imajo sorodnike ali službe v Italiji. Tudi iz hrvaške Istre, ne samo iz Slovenije, je danes zelo težko priti v Italijo, še težje pa se je vrniti nazaj.

Kaj pa dvojezičnost v tem obdobju?

Ob izbruhu pandemije so bili skoraj vsi uradni dokumenti, obvestila in razglasi, ki so prihajali iz Ljubljane, dosledno dvojezični. S časom so stvari popustile oziroma nekoliko ušle iz rok in izpod nadzora, tako da danes ne moremo biti zadovoljni z izvajanjem dvojezičnosti v času koronakrize. Dvojezičnost sicer ni le domena pristojnih ustanov, je odvisna tudi od nas samih in od našega vsakodnevnega obnašanja.

Če sem vas dobro razumel, torej ne pada toliko zanimanje za italijanščino, kot pa vsakodnevna raba jezika?

Jezik se ohrani in ostane živ, če ga uporabljamo, to velja za slovenščino pri vas in za italijanščino pri nas. Naša manjšina uživa na papirju veliko pravic, katerih izvajanje pa odvisi tudi od nas oziroma predvsem od nas. Zato na vseh sestankih in srečanjih pozivam pripadnike italijanske manjšine, naj se v italijanščini sporazumevajo ne samo med sabo, ampak tudi v javnih uradih in ustanovah, šolah in podobno. Kaj nam rabijo dvojezični napisi na javnih mestih, če potem sami ne uporabljamo italijanščine.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste mi pripovedovali o osebni izkušnji iz Izole, ki ste vam zdi poučna. Za kaj gre?

Družinsko prijateljico, ki je stara 88 let, so pred nekaj dni sprejeli v izolsko bolnišnico. Gospa zelo slabo razume slovensko, a se je lahko sporazumevala v italijanščini. Bolničarka, ki ne zna italijanščine, je na pomoč poklicala kolegico, tako da se je ustvarila neka veriga sporazumevanja in jezikovne pomoči. Njen sin mi je začudeno rekel, da ni pričakoval takšne razširjenosti znanja italijanščina v bolnišnici.

Kako ste preživljali čas ob izbruhu in širjenju okužb?

Zelo delovno. Skoraj vsak dan sem sem vozil v Ljubljano na seje Državnega zbora in njegovih delovnih teles, le v tednu najhujše krize smo mirovali in delali od doma. Tudi jaz, kot vsi kolegi, sem se v tem času veliko ukvarjal z izrednimi ukrepi in zakoni za ublažitev ogromne predvsem gospodarske škode, ki jo bo pandemija povzročila Sloveniji.

Kakšen je vaš odnos do nove slovenske desnosredinske vlade?

S poslancem madžarske skupnosti Ferencem Horvathom sva ob imenovanju za predsednika vlade poslala Janezu Janši dokument z zahtevami dveh manjšin, ki ga je nov premier sprejel. To je bil pogoj za najino podporo njemu in vladi. Dokument se ne bistveno razlikuje od dogovora, ki sva ga s Horvathom podpisala z Marjanom Šarcem. Potem je izbruhnila pandemija, ki je vse ustavila, tako da računam, da bo v prihodnjih dneh dokument, ki ga vsebinsko izpopolnjujemo, podpisan in s tem dokončno sprejet.