Minilo je 27 let odkar smo se Slovenci na plebiscitu domala soglasno izrekli za neodvisnost in s tem za lastno državo. V tistem hladnem in sluzastem decembrskem dnevu smo Slovenci simbolično premagali strah, ki nas je omejeval skozi tisočletje podnajemništva v tujih imperijih in državah in se prvič v svoji zgodovini odločili za samostojnost in za lastno državo. Izpolnili smo upanje Prešerna, da bomo dobri mejaki svojim sosedom in daljnovidno napoved Cankarja, da bo hlapčevstvo med Slovenci premagano in si bo narod sodbo pisal sam. Še prav posebej pa smo izpolnili preroške besede Edvarda Kocbeka, da bomo Slovenci zares svobodni šele takrat, ko bo »človek v Slovencu premagal svetobežnost in svojo bojazljivost premagal z junaštvom.« In že 25. junija naslednje leto, ko je Slovenijo napadla Jugoslovanska ljudska armada, je bila odločnost naroda na hudi preizkušnji. A smo vzdržali ter hitro in srečno zmagali, preskočili smo lastno senco in dosegli tisto, kar ni uspelo nikomur prej, ne našim dedom po prvi ne našim očetom po drugi svetovni vojni. Kako prav je imel tržaški pisatelj prekmurskega rodu, Franc Jeza, ki je leta 1983, samo leto pred svojo smrtjo, napisal knjigo z jasnim naslovom, Neodvisna Slovenija in zapisal; »Samozaupanje, zavest je tista sila, ki dviga narode, ne pa orožje in število«.
Leta usodnih odločitev niso bila lahka. Jugoslavija je razpadala že vse od Titove smrti, zgodba o srečnem življenju bratskih narodov se je vse bolj potrjevala kot utvara. Edino lepilo, ki je Jugoslavijo držalo skupaj, je bil represivni aparat države pod vodstvom zvezne partije in grožnja sile, ki jo je predstavljala Jugoslovanska ljudska armada. Ko so razmere postale dokončno nevzdržne so se slovenski komunisti pod vodstvom Milana Kučana odločili za zgodovinsko potezo; januarja 1990 so zapustili 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki je s tem postal zadnji kongres razpadle partije propadle države. Kdor takrat ni razumel, da je Jugoslavija mrtva ni nikoli razumel ničesar, še najmanj pa razločeval ideološko propagando od resničnega življenja ljudi v Jugoslaviji po Titovi smrti. Voditelj Demosa, Jože Pučnik, je bil po razglasitvi izida plebiscita bridko jasen; »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.