»Slovenskih krajevnih imen v Italiji je za petino vseh evidentiranih slovenskih imen«

Pred tremi leti se je Centralni urad za slovenski jezik pri Avtonomni deželi Furlaniji - Julijski krajini lotil projekta preučevanja, pregledovanja in standardizacije slovenskih krajevnih imen v občinah, ki po zaščitnem zakonu spadajo v poselitveni prostor slovenske narodne skupnosti v Italiji. Pred javnim posvetom, ki bo 7. oktobra v Špetru, smo se pogovorili s koordinatorko Delovne skupine za standardizacijo slovenskih zemljepisnih imen v Italiji Andrejo Kalc, sodelavko Slovenskega raziskovalnega inštituta in Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.

Preprosto, a zapleteno vprašanje. Kaj je danes narobe s slovenskimi krajevnimi imeni v Italiji?

Neprecenljiva formulacija, hvala! Slovenska krajevna in seveda vsa druga zemljepisna imena v Italiji sestavljajo obsežne zbirke. Takole na prvo žogo in po spominu bi rekla, da je samo slovenskih krajevnih imen v Italiji za kako petino vseh evidentiranih slovenskih krajevnih imen skupaj, kar je nezanemarljivo veliko. Sistematično so popisana, za kar gre zahvala številnim zbiralcem, začenši z Zorkom Jelinčičem v 20. stoletju, če ne štejemo natančnega statistika Lava Čermelja, nato pa z navezo Robert Petaros, Gojmir Budal in Ksenija Levak, ki so celo vrsto let nekje na začetku šestdesetih let z razpredeno mrežo prostovoljcev in informantov na terenu strokovno brezhibno popisali vsa zemljepisna imena do najzahodnejše evidentirane slovenske jezikovne meje. Iz tega je nastala obsežna kartotečna zbirka v hrambi Odseka za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice. Na tej podlagi sta nastala dva zemljevida za Goriško in Tržaško, Videmska je bila v načrtu, a je zaradi finančne stiske po pričevanjih tudi v tem primeru žal izpadla.

Ta neverjetni fond je skupnost popisala in ohranila, glede na določene najdbe v arhivu s toponimiko tudi ustrezno poknjižila in konec šestdesetih letih predložila deželnemu svetu, vendar zadnjega koraka standardizacije zemljepisnih imen ni nikoli sprožila. Zato danes ne obstaja uradni seznam s poenotenimi različicami teh imen. V časopisih in uradnih dokumentih je za nekatera imena ena različica, na tablah na terenu druga, morda celo narečna. Kar odraža bogastvo, občasno pa uporabnikom in uradnim organom Italijanske republike povzroča težave.

Projekt je bil zasnovan po pozivu Vojaškega geografskega inštituta iz Firenc: kako to, da pred letom 2023 tovrstnega enotnega seznama še ni bilo?

Kot sem pojasnila že prej, je ta seznam obstajal. Sklepamo lahko, da je bil eden izmed ciljev zaris tradicionalne poselitve kot podlaga za prvi poskus oblikovanja zaščitnega zakona okrog leta 1972, ta del namreč še raziskujemo. In tam se je zadeva ustavila. Dokumenti obstajajo, tudi seznam, a so tako civilna družba kot deli strokovne skupnosti na to neprecenljivo dragocenost pozabili. V jezikovni praksi se vsaj od leta 1999 zanašamo na zbirko in rešitve Pavleta Merkùja Slovenska krajevna imena v Italiji. Table in smerokazi po celotni deželi so bili postavljeni po trenutnih podatkih na podlagi neenotnih, parcialnih seznamov. Na Videmskem nekateri vsebujejo celo naglase.

Italijanska republika je sicer podpisnica sporazumov Združenih narodov, s katerimi se je zavezala k ustreznemu upravljanju manjšinskih zemljepisnih imen in bi to morala v svojih uradnih bazah že urediti in deloma so v teh bazah slovenska imena že zajeta. Zaradi vrste nesrečnih naključij se nihče težave ni lotil na institucionalni ravni. In če ne bi imeli Centralnega urada za slovenščino, ki v okviru dežele deluje ne samo kot strokovna služba, temveč tudi kot neke vrste koordinacijsko strokovno telo, tudi zdaj ta seznam morda ne bi bil oblikovan, kot je treba.

Kaj pa se zgodi, ko se strokovni viri in občutek skupnosti ne ujemajo?

Potem nastopi skupnostno in karseda demokratično sprejemanje kompromisov. Običajna praksa so javne razprave, ki jih sodobni digitalni mediji nedvomno olajšajo, vendar je vprašanje, kdaj bo projekt v tej fazi, da se bo to zgodilo. Napovedani javni posvet v Špetru 7. oktobra je gotovo ena izmed takih priložnosti. Moram pa poudariti, da delovna skupina ves čas zbira podatke o »občutkih v skupnosti« in je to eden izmed pomembnejših kriterijev pri izbiri različic in stopnji raznarečenja zapisanih različic.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.