Telefon, mobitel in smartphone

Tehnologija se že nekaj let razvija precej hitreje od naših navad in tudi jezika. To samo po sebi ni problematično, kajti medtem ko se eni trudijo dohajati napredek, drugi brez težav živijo dalje, ne da bi bili seznanjeni z najsodobnejšimi trendi in izumi. Vendar pomembno je, da pravilno poimenujemo naprave, ki jih uporabljamo, in da razumemo, katere so njihove glavne lastnosti.

Učbeniški primer splošnega nepoznavanja tehnologij je izraz mobilni telefon, ki ga napačno uporabljamo tudi v primeru pametnega telefona. Razlika med napravama je namreč velika in je povezana predvsem z njuno funkcionalnostjo.

Vrnimo se za trenutek v čas, ki generacijam, ki so danes že na fakultetah, diši po prazgodovini: najprej je bil stacionarni, fiksni telefon (ital. telefono fisso), ki ga še vedno uporabljamo zgolj za klice. V digitalni preobleki ima sicer še imenik in možnost spreminjanja tona zvonjenja, z njim pa lahko počnemo le eno: kličemo drugo telefonsko številko. Njegova največja hiba je predvsem ta, da potrebuje žično povezavo. Obstaja sicer tudi brezžična različica (t. i. cordless), vendar nam ta dovoli le, da se s slušalko na ušesu sprehajamo gor in dol po domu, dlje pa ne. Konec 90. let prejšnjega stoletja smo dobili prenosne telefone (angl. mobile phone – mobilni telefon, mobitel ali mobi), ki ne potrebujejo žic, komunicirajo prek omrežja baznih postaj, ki so povezane z običajnim telefonskim sistemom. Postali smo torej tudi sami mobilni in se nalezli razvade telefoniranja ob sprehajanju, vožnji in še kje. Istočasno smo s temi napravami pridobili še nekaj dodatnih storitev: najprej kratka besedilna sporočila – SMS in kmalu še multimedijska sporočila – MMS, paketni prenos podatkov za dostop do interneta, možnost predvajanja glasbenih posnetkov in radia, fotografiranja itd. Zmotno smo bili prepričani, da smo v roke dobili pravcato računalniško napravo, vendar revolucija se je zgodila šele s prihodom t. i. pametnih telefonov. To so mobilni telefoni, ki ponujajo še bolj napredne računalniške sposobnosti in so dejansko dlančniki (ital. computer palmare) z vgrajenim telefonom. Te naprave zadnje generacije telefonije poganjajo aplikacije (na primer Googlove zemljevide, koledar, Gmail in spletni brskalnik) in so dejansko žepni računalniki z dodanimi funkcijami mobilnega telefona. In ker je danes v bistvu skoraj vsak mobilni telefon pametni telefon, bi morali pogovorni izraz cellulare zamenjati s smartphone, saj so t. i. celični telefoni zgolj mobilni telefoni, na katerih ne moremo zagnati aplikacij.

Zakaj so telefoni pametni?

Kdaj in zakaj pa smo telefone označili za pametne? Eden od številnih odgovorov je ta, da smo z vgradnjo operacijskih sistemov začeli uporabljati aplikacije, s pomočjo katerih lahko v trenutku pridobimo želeno informacijo, ki se nam grafično in vsebinsko prikaže na najbolj ustrezen način. Telefoni so torej postali pametni v trenutku, ko smo jih povezali z internetom in z drugimi napravami, ki so ravno tako postale pametne (npr. pametna ura, pametni hladilnik in celo pametni dom). To pa se ni zgodilo šele v zadnjem desetletju: prvi smartphone z imenom Simon je podjetje IBM predstavilo že daljnega leta 1992. Res je bil precej podoben plastični opeki, poleg funkcij mobilnega telefona pa je ponujal še imenik, koledar, uro, kalkulator, beležko, igre in elektronsko pošto.

O pametnih napravah se bomo še razpisali, za zaključek dodajamo le še kratko opozorilo: če imamo pametni telefon, še ne pomeni, da smo tudi sami pametni. Pametni bomo, ko jih bomo uporabljali razsodno, se pravi – po pameti.